Ivani Gantar prva nagrada

Dobre novice o dosežkih članov našega literarnega društva v teh vročih poletnih mesecih še kar prihajajo.  Razumljivo je, da so v prvi vrsti srečni posamezniki, veselimo pa se z njimi vsi člani. Ob letošnjem Evropskem letu državljanov je bil razpisan Literarni natečaj za starejše. Izbirali so lahko med tremi temami.
Ivana Gantar je izbrala temo Kako smo se igrali nekoč, kako se igrajo moji vnuki danes. Njena zgodba, poimenovala jo je Čez sto svetlobnih let ...  je dosegla prvo mesto.

Podelitev priznanj z branjem odlomkov nagrajenih prispevkov bo 3. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Zgodbo lahko preberete tukaj.

Irena Cigale

PS. Po kuloarjih govori se naokrog, da bodo v kratkem izšle še vsaj tri knjige naših članov. A naj ostanejo njihova imena za zdaj skivnost.

Odrez/ana sreča

V vročih dneh 2013. leta, ko nekateri zaman iščemo hladen kotiček na pregretem planetu,

Idrijčanom in celotni Sloveniji, pesnica in pisateljica Ana Balantič v branje pošilja z imeni in priimki podkrepljen zgodovinski zapis iz polpreteklega časa.

V knjigi Odrezana sreča, ki je v resnici nikoli ni moč v celoti odrezati, saj v človeku vsaka bolečina rodi novo upanje, nove uspehe in občutenje sreče, pisateljica razkriva boj za preživetje naših prednikov v nekem obdobju, ki ga bodo naši zanamci spoznavali prav iz Anine knjige.

Iz resničnih pripovedi so krajanov je Ana spletla zgodbe, ki v samo zanjo značilnem literarnem jeziku, tedanje življenje v Idriji še bolj približa bralcu. Ob pisanju uporablja stare idrijske, že močno pozabljene izraze, kar dela njeno vsebino bogatejšo in knjigo uvršča med etnološka dela.

Na zadnji strani knjige pisateljica bralcu položi na dušo naslednje globoke misli:

Nikoli ne zapiraj oken pred svetlobo!

Nikoli ne prižigaj ognja, če ne veš, kako peče!

Ne poklekni, ponižal boš samega sebe!

Ne prosjači, povsod leži kruh!

Vedno odpiraj vrata na stežaj in izvedel boš,

kako težko je pošteno živeti, se smejati in ljubiti!

Ivana Gantar

Čestitke Mileni Miklavčič

Milena Miklavčič ni le sodelavka nacionalne RTV hiše, redna kolumnistka v Idrijskih novicah in Nedelu, ampak je tudi pisateljica. Napisala je že več knjig, v njenem opusu pa imajo posebno mesto knjige za otroke. Njeno uspešno delo so opazili tudi na natečaju pravljičarjev. Prvo mesto med prijavljenimi deli je komisija podelila prav pravljici o Šnitki, v kateri je Milena Miklavčič prepletla resnični in domišljijski svet.
Njena slikanica ''Gal in čudni jeziki'' pa se je uvrstila med najboljše na mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji, kjer je skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič v močni konkurenci prejela nagrado ''Omemba žirije''.

Vir

Srečanje društev upokojencev na Vojskem

Planota kamor se tako radi zatekamo meščani, planota kjer rastejo dobri ljudje
in lastovke gnezdijo v hlevih, tja so se zatekli po pozitivno energijo in dobro voljo povabljeni upokojenci iz petih društev, iz Žiri, Gorenje vasi, Sovodenj, Cerknega in Idrije, ki je bila tokratna njihova gostiteljica.
Lepa številka, baje 200 zvestih članov, ki jih je privabil prijazen poletni dan in obljubljen pester kulturni program.

Kot se spodobi je za ogrevanje poskrbel Mešani pevski zbor upokojencev Idrija pod vodstvom zborovodje Ivana Rijavca iz znane glasbene družine Rijavcev, ki tudi ima vojskarske korenine.
Prva pesem, je bila uglašena na upokojensko himno NIMAM CAJTA,
druga  pesem hrvaške izvora RUŽO CRVENA, katere avtorja sta Dubravko Šimek in Goran Mačužić in je nastala v letu 1997. Prvi zvajalec je bila klapa Agrameri, Klapa Sveti Juraj pa je to lirično balado zasejala širom sveta, katere besedilo:

"Ružo moja crvena, neubrana ljubavi, ti si bol jedina, suza moje mladosti",
 se je še kako oprijela prav pevcev starejše generacije.
Tretja je iz ubranih grl privrela partizanska pesem POČIVA JEZERO V TIHOTI.
Namestnik župana Občine Idrija, gospod Bojan Režun je potem društvom namenil nekaj spodbudnih besed in zaželel prijeteno druženje.


Program so nadaljevali trije člani lit. društva RIS, ki so s svojimi pesmimi predstavili življenje v Idriji, dobo, ko so se po njenih rovih še potili rudarji.

Ivana Gantar je v sonet prelitih verzih obudila spomin na to, Kako so že none pesmi pisale, Vladimir Kržišnik se je v svoji pesnitvi v domačem narečju sprehodil po nekdanjih znamenitih idrijskih becirkih in Ana Balantič je s svojo balado Pogreznjenih stoletji dotaknila umiranja rudnika in razcveta novega mesta.    

Pogled na življenje vojskarske planote so nam odkrile članice KUD Planika Vojsko, Ave Blaznik in Mojca Magajne.  Ker sta priseljeni Vojskarici, sta vsaka v svojem narečju, prikazali nekaj resničnega doživetja krajanov in ga tako približale obiskovalcem.
Irena Hvala, idejna voditeljica, pa je s pristno vojskarsko govorico pomaknila planoto še bliže obiskovalčevemu srcu.
Vsem, očitno očaranim predsednikom prisotnih društev, je predsednik idrijskega društva upokojencev Ivan Šuligoj izročil simbolično darilo, uokvirjeno klekljano čipko karbidovke, delo članice društva upokojencev Idrija Anice Uršič.
Mešani pevski zbor je zaključil uradni del programa s pesmijo Vstajenje Primorske, ki ga je na harmoniki spremljal mladi umetnik Jernej Štremfelj.
Med prvimi takti vojskarskega ansambla Blisk je tudi nebo hotelo nekaj imeti od tega slavja. Kar nekaj časa se je kujalo tam nad bukvami, ker ga ni bil nihče željan povabiti medse in kmalu streslo nekaj svarilnih kapelj, toliko, da se bo vedelo. Nato  se je za dobro uro umaknilo. Razpoloženja ljudi ni zmotilo niti drugo opozorilo. Potem se je nebo naveličalo in prepustilo veselo razpoloženje plesnim parom, ki so dobro brusili pete še dolgo v pozno popoldne. Da so ljudje prišli od daleč tudi zaradi kraja samega, se je videlo po skupinah, ki so prečesale vas in bližnje vzpetine.
Ta dan, pogled na triglavsko pogorje res ni bil tako veličasten kot v jasnini, pa vendar ...
Gost, po govorici sodeč, nekje iz cerkljanske strani, se je spominjal planote, ko je še s priljubljenim fičkom, ki je imel v rezervoarju samo še nekaj pljunkov goriva, iskal izhod iz labirinta zasneženih gozdnih cest.
"Nič se ne bojte, vi kar vozite, bom molila!" je prisedla starejša domačinka, mu kazala pot in goreča molitev je pomagala, da je vozilo zmoglo do cilja.