Voščilo

V času iskrenih želja

   Leto je naokrog in spomin na našo članico Manjo Plešnar je še kako živ.

V rodnem Godoviču je prebudila mlade, da so pod njenim vodstvom osvojili oder.  Iz plahega dekleta je zrasla v smelo voditeljico raznih kulturnih dogodkov. To njeno zagnanost poizkušamo ohraniti z vsakoletnim nastopom v njenem rodnem kraju. Letos v predbožičnem času je bila rdeča nit tega spomina z naslovom "V času iskrenih želja".

   Na prvi zimski dan 21. decembra so jo mladi, ki so ji vedno veliko pomenili, počastili s svojo predstavo v dvorani godoviškega gasilskega doma.

Nastopil je otroški pevski zbor osnovne šole Godovič pod vodstvom zborovodkinje Hermine Tominec in plesna skupina osnovne šole Godovič katere mentorici sta Maja Bežek in Sabina Gnjezda.

   Glasbene vložke sta oblikovala Vinko Tavčar in mlada pevka Maruša.

Piko na i pa je dodalo idrijsko literarno društvo RIS.

Milan Jež, Jože Brenčič, Ana Manfreda, Ana Balantič in Ivana Gantar so s svojimi deli poudarili predpraznično vzdušje in čas pričakovanja.   

   Tako se je prireditev v prepolni dvorani lepo prelila v dogajanje veselega decembra.

Prijeten večer je povezovala Slavica Uršič, ki je zanj napisala tudi scenarij in zaključila s tem svojim voščilom.

Leto novo naj prinese

vsem nam dneve srečne,

genijem vseh sort in spolov

pa ideje večno večne.

Po svetu hodi vsak po svoje,

vsakemu se drugače zdi.

Srce med potjo si zapoje,

drugič v strahu obstoji.

Je prvo fino, drugo manj,

to potrdil bi vsak občan.

Le knjige v roke vzemite,

pa vas  spoznanje obleti,

da bolj, kot vse modrosti skrite,

k sreči ena pot drži.

Je resnica, ki misliti ti da,

bodite vedrega srca.

Ana Balantič

VABILO

Literarna delavnica

V soboto, 5. 12. 2015, se je osem članov RIS-a zbralo na literarni delavnici, ki jo je vodila priznana mentorica in promotorka ljubiteljske kulture Dragica Vesković, in sicer v zgornjih prostorih gostilne Kos.

Najprej smo se pogovarjali o pomembnosti naslova pri literarnem delu. Nato smo udeleženci Dragica Čuk Novak, Jože Brenčič, Ivana Gantar, Alenka Mihorič, Ana Balantič, Ana Manfreda in Milan Jež  prebrali svoja besedila oz. pesmi. Ob tem smo skupaj z mentorico komentirali in ugotavljali, kaj so prednosti in kaj slabosti posameznega besedila. Spoznali smo nekaj pesniških sredstev, n. pr. notranji ritem, premišljeno ponavljanje, stopnjevanje, rime … Odgovorili smo na nekaj zastavljenih vprašanj o svojem ustvarjanju. Mentorica nam je priporočila nekaj knjig, ki avtorjem približajo literarno ustvarjanje.

Pri obravnavi kratkih zgodb smo se s pomočjo primerov naučili, da mora avtor posvetiti veliko pozornosti karakterizaciji likov (oseb) in da to lahko stori na različne načine: z opisovanjem, z dejanji in govorom ali notranjim monologom teh oseb.

Po odmoru za kosilo smo člani zopet prebrali nekaj svojih besedil, pridružili sta se nam še Milena Miklavčič in Ivica Pirih. Mentorica nam je glede na predhodno poslana besedila, ki jih je skrbno preučila, svetovala, kako pisanje izboljšati in odpraviti nekatere pomanjkljivosti. Žal je zmanjkalo časa za vaje iz pisanja.

Na delavnici se je vsak od avtorjev nekaj novega naučil, zato se gospe Dragici zahvaljujemo za njen trud.

Po delavnici smo člani imeli še sestanek v zvezi z izdajo letošnjega zbornika Zaris v čas.

Zapisala Alenka Mihorič

JESENSKA BERA LITERARNEGA DRUŠTVA RIS

Te dni Literarno društvo Ris zaključuje niz nastopov po idrijskih ustanovah. Potem, ko so 2. oktobra  svoj čas in literarne umetnine delili z varovanci Doma upokojencev na Arkovi ulici v Idriji, so 21. oktobra greli duše še pacientom Psihiatrične bolnišnice Idrija. Vmes so na povabilo Bevkove knjižnice v Novi Gorici gostovali tudi tam. Predstavitev društva ob polni dvorani poslušalcev je popestrila še Ana Manfreda s predstavitvijo prvenca - pesniške zbirke z naslovom Brez tebe. Ista zgodba se je pretekli petek odvila še v gostilni Podkorito v Dolenji Trebuši. Prav na dan sv. Martina so risovi člani gostovali še med varovanci Doma upokojencev na Marofu. V programsko že dobro zapolnjeno jesen je Literarnemu društvu Ris z izidom pesniške zbirke Poezije in s tremi predstavitvami na Idrijskem in Cerkljanskem natočila veselja še Vida Prezelj. Te dni pa se veselijo še ene pesniške zbirke. Jože Brenčič je avtor pesniške zbirke Okruški optimizma - Krhotine optimizma, ki jo je prav te dni izdal beograjski Dinex. Posebnost te zbirke je prav v  tem, da jo je avtor sam prevedel v srbski jezik in so jo tamkajšnji literarni kritiki ocenili z odliko. Niti barve zlate jeseni, topli sončni žarki niti uspehi in dogodki ne bodo društva uspavali, zato bo že prve dni decembra i za člane zvedlo literarno delavnico in kasneje še literarni večer v Godoviču, ki bo lučkam in pričakovanju navkljub namenjen tudi pokojni članici Manji Plešnar. 

Tekst: Ivanka Gantar

​Foto:  Vladimir Kržišnik​

Literarni večer v gostilni Podkorito v Dolenji Trebuši

V petek 13.11.2015 ob 19. uri, smo se zbrali člani Literarnega društva RIS Idrija v gostilni Podkorito v Dolenji Trebuši. Predsednica Literarnega društva Ivana Gantar je spregovorila uvodne besede in najavila nastopajoče člane na literarnem večeru: Ano Balantič, Dareta Likarja, Mio Mariša, Vinka Tavčarja, Jožeta Brenčiča in Ano Manfreda. Nekatere je predstavila, drugi pa so sami spregovorili o svojem literarnem ustvarjanju. ŽPZ »Justin Kogoj« iz Dolenje Trebuše nam je na začetku in skozi literarni večer pa tudi za zaključek zapel nekaj pesmi, posebej so poslušalci z aplavzom nagradili pesem z naslovom Kdo sem, ki jo je na besedilo Ane Manfreda uglasbil Matej Kavčič.

Ana Balantič, Mia Mariša in Jože Brenčič smo brali svoje pesmi, Dare Likar odlomek proznega teksta, Vinko Tavčar pa je ob kitari zapel pesem Melhiorca. Tudi ta pesem prihaja izpod peresa našega člana, tokrat Milana Ježa. Glasbo zanjo je prispeval Darko Tušar. V drugem delu je svoj prvenec predstavila Ana Manfreda. Naslovila ga je Brez tebe, ker ga v celoti posvetila pokojnemu možu in je poln čustvenih izpovedi.

Domačini, ki so bili publika na liternem večeru so nastopajoče nagradili z aplavzi.

Na koncu so sledila vprašanja publike o pisanju in je vsak avtor pojasnil, kako beleži svoje misli in kako nastanejo potem pesmi in prozni teksti.

Po uradnem delu literarnega večera smo se družili ob narezku in pijači, pevski zbor je zapel še nekaj pesmi, Vinko Tavčar in Dare Likar pa sta ob igranju na kitari in prepevanje poskrbela za veselo in prijetno vzdušje. Ob pesmi in prijetnem druženju ter dobri volji, je čas tako hitro mineval tja v pozne večerne ure, ko smo se poslovili.

Literarni večer in druženje nam bo v lepem spominu z željo, da bi sledila ponovitev in da bi bilo v bodočnosti takih dogodkov še več.

Zapisal: Jože Brenčič

JABOLKO

Tokrat objavljamo zgodbo s katero je naša članica Dragiča Čuk Novak zmagala na tradicionalnem, devetem maratonu "Rdeče jabolko" v Ajdovščini. Čestitke!!

Jabolko 

Med hlevom in kozolcem je stala velika rdeča mlatilnica, na vozu je nekdo stal in podajal snope moškim na njej, ki so s srpi rezali pasove na snopih. Na posebnem vozu se je oglašal motor, ki je nekoč poganjal lokomotivo poljske železnice. Kolesa so bila podložena, voz pa se je zibal v ritmu , ki ga je dajal stroj. Širok usnjen jermen, napet med motorjem in mlatilnico, je žvižgal.

S kupa, ki ga je očka vrgel z voza, sem povlekla rjuho, jo poravnala na tleh ob koncu ropotajočega stroja, da je nanjo lahko padala slama. Z voza mi je pomahal naj se umaknem..

Nisem imela kaj početi, v hlevu so mukale krave, pod kozolcem so brskale kokoši, za njim je raslo nekaj jablan ib hrušk, trava pod drevesi je bila sveže pokošena, na tleh, pod zadnjim drevesom je ležalo jabolko. Sadeža na tleh ne bi niti opazila, če ne bi skozi veje nanj posijalo sonce. Naslonila sem se na topel steber kozolca, v ustih se mi je nabirala slina, zaprla sem oči in v mislih okušala sladko meso in sok, grenkobo koščic, samo peclja in muhe ne bi pojedla.

Sadež me je mikal, a med menoj in rumenim ciljem mojih želja je bila prepoved; ni naše, nisi doma, ne smeš vzeti.

Očka me pokliče, pomagam mu vezati rjuhe polne slame, ko za hip utihneta motor in mlatilnica in se najine roke z vrvicami srečajo na sredini, zberem pogum:

»Očka, jabolko, tam zadaj na tleh je«, v glasu je bila vse moje hrepenenje.

»Počakaj, da naloživa slamo, potem boš šla vprašat, če ga lahko vzameš«.

 Hitela sem pogrinjati rjuhe, na katere je nalagal slamo, pomagala vezati, pri zadnjem vozlu sem bila že tako nestrpna, da sem se nemirno prestopala, nasmehnil se mi je.

»Kar vprašaj, naj te ne bo strah, bom rjuhe naložil na voz«.

Stopila sem v vežo, glasno pozdravila žensko za štedilnikom in jecajoče vprašala:

» Tam zadaj, tam za kozolcem, pod drevesi, je jabolko na tleh, ga lahko vzamem?«, ženska me je pogledala, se nasmehnila in pokimala » Kar vzemi, pa pazi na ose!« in se obrnila nazaj k loncem.

Stekla sem čez vežo in dvorišče, mimo kozolca, že od daleč sem ga zagledala, čakalo me je. Sklonila sem se in ga hotela pobrati, iz jabolka so zletele ose, mravlje so hitele odnašati drobne kose, od plodu je ostala samo lepa svetleča lupina.

Prehitele so me, ose in mravlje, v očeh so se mi začele nabirati solze, hitro sem se obrnila in stekla k očetu.

»Si ga dobila?« 

Potisnila sem razočaranje nekam globoko vase in komaj izdavila:

»Sem, samo lupina je bila, ose so vse pojedle.«

Očka me je razumevajoče pogledal in molčal, vpregel voz, me posedel na rjuho, polno slame, vzel vajeti v roke, sedel poleg in pognal konja.

Vso pot sva bila tiho, molk je povedal vse.

BREZ TEBE

Literarnemu  društvu RIS prav gotovo še dolgo ne bo pošla sapa. Ker dober glas seže ... je vsako letu, kljub pred časom malenkostnemu osipu članstva, ponovno pridobilo, po njihovih prispevkih sodeč, kar nekaj odličnih piscev.

Tako se spet lahko pohvalimo z novim uspehom. Naša zadnja pridružena članica Ana Manfreda je te dni izdala svojo prvenko. Pesniško zbirko Brez tebe.

Zato smo 8. oktobra v dvorani  Goriške knjižnice Franceta Bevka na predstavitvi sodelovali tudi  RISovci. Naš član Milan Jež pisec narodnozabavnih besedil in kratkih zgodb, je vzel v roke niti tega večera. Rojen Trebušan je povabil Ženski pevski zbor Justin Kogoj iz Dolenje Trebuše, pod vodstvom Slavice Zanin, ki je z uvodno pesmijo Pod rožnato planino simbolno nakazal kje smo doma.

Prireditev je potekala v dveh sklopih in uvodno besedo pod vodstvom predsednice Ivane Gantar, ki je ob predstavitvi društva dodala nekaj utrinkov o preteklem življenju rudarjev v našem mestu. RISove članice, Mija Mariša, Dragica Čuk Novak in Ana Balantič pa smo z branjem svojih del utrle predstavitveno pot pesnici Ani Manfreda. Ker imamo v našem društvu tudi pevca in kitarista Vinka Tavčarja, nas je le ta presenetil s pesmijo, ki jo je napisal Milan Jež in uglasbil Darko Tušar. Pripoveduje o Melhiorci iz vasi Šebrelje, v idrijski zgodovini znani kontrabantarski ženski, ki se je kljub večkratnemu prijetju in mučnemu zasliševanju biričev, vedno izmuznila in do konca ubadala s tihotapljenjem živega srebra v tujino, kupljenega od ubožnih rudarjev, ki so kradli svojim izkoriščevalcem žlahtno kovino.

V tem delu smo slišali tudi pesem  Kdo sem, izpod peresa Ane Manfreda, ki jo je na priporočilo Milana Ježa uglasbil tolminski skladatelj in zborovodja Matej Kavčič. Pevke so jo pesnici v čast tokrat zapele prvič in presenečenje je bilo popolno. 

     V drugem delu večera se je ob voditelju Milanu Ježu na najbolj prisrčen način predstavila pesnica sama s pesmijo

        Oaza miru.

Ujeta med hribovje, Baška Grapa je tiha, ozka, a odprta do neba,

poštenost, skromnost, vraščeni sta v njena tla.

Z vrhov prijetno piha sveža sapa.

Njena odmaknjenost privlači me,

vselej neizmerno rada vračam se domov.

Šum Bače se preliva v šum gozdov, ko se preliva s kamni in hiti naprej.

Tam me nekoč je ljubil sin planin.

Mnogo spominov veže me na vas ob vznožju hriba.

Tam veter z juga bukve pripogiba,

kar pomnim, prečesava jih sredi strmin,

v zeleno valovanje jih prepleta.

Orkester ptic že zjutraj zaigra v pozdrav.

Dnevi prepolni so dišave pokošenih trav.

Noči me v mislih vrnejo v najlepša leta.

Na zemljevidu vas je pika, a zame je kot blagoslov bogov, oaza je miru.

Ko stopim pod domači krov, še vedno živa zgodba najina se me dotika.

     Ana Manfreda je bila rojena v Grahovem v Baški grapi. Sedaj že 40 let živi v Novi Gorici, kamor se je z družino preselila zaradi službe in šole. Otroci so odrasli, zato izkoristi svoj prosti čas za pisanje. To je rada počela že od nekdaj. Bolj intenzivno se je temu posvetila  ob upokojitvi, vendar so pesmi vedno ostajale le v predalu. Potem se je odločila in naredila izbor njej najbolj všečnih in jih dala najprej prebrati Milanu Ježu, ta pa pisatelju in tekstopiscu Ivanu Sivcu, ki je bil izredno navdušen in pripravljen napisati recenzijo in v njej zapiše takole:

"Na zunaj so videti pesmi začetniško skromne, v resnici pa je vsaka posebej kar morala privreti ob določenem trenutku iz dna duše na plan, da je dozorela v mnogih nočeh in dnevih, da je kar sama skočila v naročje vsem nam. Pesmi skrivajo v sebi veliko lepih obmorskih sanj, mehkega primorskega občutja in nas spominjajo tudi na konec, na nehanje, na smrt.

Ko se pozlati ruj,/ ko ugasnejo jesenske zvezde,/ ko kažipot ne kaže več naprej,/ ostanejo samo še spomini na dišeči rožmarin.

Anin pesniški pogled tako na koncu doleti nekaj svetlobe, žarkov sonca, nekaj sprijaznjenosti z resničnostjo s pomočjo katere gre človek lahko naprej, pa čeprav Brez tebe".

     Celotno zbirko je Ana posvetila pokojnemu možu. V pesmi je zlila vse tisto, kar je z izrečeno besedo težko povedati. Namreč nikoli nisi tako pogumen, da bi svoje težke trenutke delil še s kom. Bi te razumel?  Pesmi so najlažja izpoved.

Ko pa se neposredno dotakne sebe, pravi, da čustev ne smemo tajiti, se moramo izjokati. Zanjo je najlepše čustvo ljubezen in večkrat bi morali reči, "rad te imam". Dolgo je vedela, da izgublja moža, da ga hoče smrt zase. V nočeh brez sna se je izkričala na papir in vsakokrat ji je odleglo. To je bila zanjo nekakšna terapija, da je lažje prenašala njegovo odhajanje.

Ker je ljubezen najbolj žlahtno čustvo, so o tem vsi že napisali vse. Vendar so to občutja drugih in se jih ne da kopirati. Ona pač piše tako kot čuti sama. Kljub žalostnim trenutkom gleda na svet z optimizmom in življenje si lepša z drobnimi stvarmi. To je čutiti v besedilih in še doda, da mora misel najprej dozoreti, šele potem pesem dobi pravo sporočilno noto. Mora pa biti tudi iskrena.

Zato je tudi rdeča nit, ki se prepleta skozi pesmi, ljubezen, hrepenenje, tudi krik nemoči, obupa in ne nazadnje tudi upanja in optimizma, kar ga je v Ani danes vsekakor dovolj.

O notranjem zadoščenju pravi, da ko je čustvo prelito na papir, je potešena, čuti olajšanje, bolečina se umakne, pritisk popusti. Vse pesmi ima enako rada, saj so to njeni otroci. Karkoli je kdaj napisala, dogodek ali samo spomin, ve da je tisti trenutek tako čutila in naj tako tudi ostane.  Prenekateri bralci so ji zaupali, kako so se našli v njenih zapisih in nenadoma občutili podobnost z njeno usodo. Kot napiše v recenziji Ivan Sivec, da tukaj verjetno ne gre samo za lepo besedo, temveč za tisto pravo lepo besedo, ki se lahko dotakne vsakega človeka. Besedo, ob kateri večina ljudi začuti, da ni samo lepa, ampak tudi pristna, nezlagana, srčna.

Sama pravi, da bo, čeprav še nepoznana v literarnih krogih, pisala še naprej, za enako misleče ljudi, predvsem pa za svojo dušo. Doda še, da pesmi ni samo napisati, še veliko korakov je potrebnih, da potem nastane knjiga. Zadovoljna je, da sodeluje v Literarnem krožku za osebno rast, kjer ji veliko pomeni druženje in je prvič predstavila svoje pesmi, jih tudi objavila v dveh zbornikih. In ta večer smo ob njeni interpretaciji slišali kar nekaj njenega razmišljanja prelitega v pesmi.

     Kako pa je zašla v naše društvo RIS? Milan Jež, njen sokrajan jo je povabil na predstavitev našega lanskega zbornika Zaris v čas, v katerem je tudi on prvič sodeloval in takrat je spoznala predsednico Ivano Gantar, ki jo je prijazno in nevsiljivo povabila v naš krog. Brez premisleka je postala naša članica. V letošnjem  zborniku Zaris v čas bomo že brali njene čisto nove pesmi.

Milan Jež je že na začetku dejal, da je življenje sestavljeno iz vsakdanjikov in praznikov. Slednjih je manj, zato je lepo, da takšnega dodamo tudi sami, tako kot je to storila Ana Manfreda, ki je izdala pesniško zbirko Brez tebe in nam naredila iz sivega vsakdanjika lep praznik. Tako smo številčno občinstvo in RISovi literati pospremili Anino prvenko na dobro bralsko pot.

Za konec so nas pevke razveselile še s Slomškovo pesmijo Predice v priredbi Gustava Ipavca. Izid zbirke Brez tebe je ponovno zaokrožila zapeta pesem Kdo sem, ki je bila pripravljena prav za ta večer in jo je Ana Manfreda tokrat slišala prvič v glasbeni izvedbi.

"To so posebni občutki. Ne da se jih ubesediti. Izvedba me je očarala," je bila pesnica vidno ganjena.

     Mi pa dodajamo, da smo veseli, ker je ona postala del nas.

Ana Balantič

VABILO

Dragi člani RIS -a in ostali ljubitelji literature ste vabljeni na predstavitev nove knjige. Podrobnejši 

podatki so navedeni na spodnjem vabilu, kliknite ga in preberite. predvsem pa ste vabljeni, da obiščete goriško knjižnico. 

Pesniki slovenske glasbe

V petek 25. Septembra se je v prostorih idrijske knjižnice odvijala kar nekako posebna prireditev v organizaciji društva RIS. Literarni večer je spretno rutinirano vodila Milena Miklavčič, predstavili pa so se nam pesniki, ki jih v takšni vlogi še nismo slišali. Gostje Matej Kocjančič, Igor Pirkovič in naš član Milan Jež so namreč člani »Društva pesnikov slovenske glasbe« . To pomeni, da pišejo predvsem pesmi, ki so namenjene uglasbitvi, torej besedila za zabavno in narodno zabavno glasbo. Ta besedila so, kot smo izvedeli iz pogovora, prepogosto spregledana, ignorirana ali neopažena. Pogosto tudi zaradi predsodkov, ki pritičejo tem, lahkotnejšim žanrom glasbe. Pa vendar, po besedah gostov kvaliteta tekstov napreduje, nivo se vse bolj dviguje in po prebranih pesmih smo se o tem lahko prepričali tudi sami. Dogodek so s svojo virtuozno izvedbo  popestrili tudi mladi glasbeniki s harmonikarjem Jernejem Štremfljem in naše pesnice Alenka Mihorič, Ana Manfreda in Radica Pahor z branjem svojih pesmi.

Lep, zanimiv literarni večer, ki je (spet) imel  eno drobno napako. Manjkalo je občinstvo. Sicer, kot smo že velikokrat ugotavljali, to dogajanje ostaja in bo ostalo stvar majhnega kroga ljudi, vseeno pa se mi ne zdi najbolj primerno, da si niti sami člani društva, ki smo tudi organizatorji prireditev, ne zmoremo  vzeti urice časa in ustvarjalcem prisluhniti. 

Naš član Jože Brenčič

Pred poletjem se je RIS –u  pridružil Jože Brenčič. Je Vrhničan, piše pa predvsem poezijo. Kot literarnega kolega pa tudi kot novega člana smo ga povprašali o njegovih uspehih oziroma aktivnostih. Presenetil nas je z velikim številom dogodkov, ki se jih je udeležil in z uspehi, ki jih je tam požel. Popolnoma v nasprotju s tako imenovanim poletnim mrtvilom, ki se pogosto začne spomladi, konča pa se, če sploh se, nekje sredi zime. Predvsem pa nam je, ko nimamo navdihov in energije za pisanje, priročen izgovor. Sicer pa objavljam Brenčičevo poročilo o njegovem zelo dinamičnem dogajanju med poletnimi meseci. Vse spoštovanje!!

-natečaj za izbor pesmi v mednarodno zbirko Stihom govorim 4, Bijelo Polje, Črna Gora, izbranih in objavljenih je 5 njegovih pesmi( 3 v izvirniku in 2 v prevoduv srbski jezik) v zborniku Stihom govorim 4. Zaradi bolezni se ni mogel udeležiti prireditve ob izidu zbornika v Bijelom Polju,

-natečaj za zbirko Želim da ti kažem v Beogradu, izbrani 2 pesmi (prevedeni v srbski jezik) in objavljeni v zborniku poezije in proze Želim da ti kažem, Beograd, Srbija. Promocije se ni udeležil.

- sodelovanje na Mednarodnem natečaju za mednarodni pesniški maraton Nikola Vasić Topolovački v Kikindi, Srbija. Njegova pesem je bila izbrana (prevod v srbski jezik) v zborniku Čekaonica Života. Bil je tudi med vabljenimi na prireditev, kjer je nastopil in prebral nekaj pesmi najprej v izvirniku, nato v prevodu. (Kikinda julij 2015)

- v juliju je v Beogradu izšel  Brenčičev dvojezični prvenec (slovensko - srbski) Okruški optimizma / Krhotine optimizma, pri založbi Dinex Beograd (CIP katalogizacija o publikaciji Narodna biblioteka Srbije, Beograd. Planirane so promocije v jeseni v Srbiji

-udeležil se je mednarodnega natečaja Kluba ljubitelja knjige Majdan, Orfej na Dunavu. Izbrana je ena  pesem ( prevod v srbski jezik) za zbornik Dunavski dragulji. Vabljen je bil na pesniški festival Orfej na Dunavu v Kostolac, Srbija, kjer je nastopil z izvirnikom te pesmi in prevodom (avgust 2015)

- sodeloval  na 26. Mednarodnem pesniškem natečaju "Garavi sokak" Inđija 2015. Srbija, ki ga je razpisal Književni klub "Miroslav Mika Antić" iz Inđije. V zborniku Garavi sokak je objavljena  pesem v prevodu v srbski jezik. Prireditve ob izidu zbornika (september 2015) se ni udeležil, ker ne morem potovati tako daleč tako pogosto.

- sodeloval na Mednarodnem natečaju Banatsko pero 2015 (proza, poezija in aforizmi), ki sta ga razpisala Biblioteka Branko Radičević in Klub knjige iz Žitišta, Srbija.  Njegova pesem (prevod v srbski jezik) je bila izbrana za objavo v zborniku Diša davninom probuđena. Konec oktobra 2015 je vabljen na prireditev v Žitište ob izidu zbornika, kjer bo nastopil na prireditvi.

Prevedel je tudi nagrajeno pesniško zbirko ŠKR GUT,  srbskega pesnika Miljurka Vukadinovića iz Beograda v slovenski jezik

Poleg vsega pa je bil udeležen na mednarodno pesniško tekmovanje Mili dueli v avgustu v organizaciji Poezije godine iz Jajca julija in avgusta 2015. Tam se je povzpel na 11. mesto med vsemi 389 pesniki. Ko bo zaključna prireditev in zbornik Mili dueli v jajcu, bodo njegove pesmi objavljene v tem zborniku Mili dueli in dobil bo plaketo ali priznanje za uvrstitev. Vabljen bo na podelitev. Čestitke!!

V A B I L O

Literarno društvo RIS Idrija vabi

na srečanje z

Društvom pesnikov slovenske glasbe,

ki bo

25. septembra ob 18. 00 v Mestni knjižnici v Idriji

Sodelujejo:

Iz DPSG:

-        Matej Kocjančič

-        Igor Pirkovič

-        Milan Jež

Iz Literarnega društva RIS:

-        Ana Manfreda

-        Alenka Mihorič

Dogajanje bo popestril

glasbenik Jernej Štremfelj

Vabljeni!

Milena Miklavčič in njena knjiga

... še naprej z nezmanjšano intenzivnostjo vzbujata pozornost javnosti po celi Sloveniji. Po že nekaj ponatisih, stalni rekordni izposoji v malodane vseh slovenskih knjižnicah, se je v nedeljo v Mariboru dogajala tudi premiera dokumentarca posnetega po njeni knjigi. Tako kot smo o takšnih in drugačnih navadah njenih in naših rojakov pred desetletji z zanimanjem prebirali v knjigi, tako seveda z veseljem pričakujemo tudi omenjeni film. Priporočamo, da ste pozorni na njene (in naše) FB objave, kjer nas bo na ogled zagotovo povabila. Čestitke! Spet!

Anka Vončina zmagovalka natečaja !!

Ta konec tedna se je v Idriji odvijala prireditev z naslovom "praznik idrijskih žlikrofov" ! Med drugimi prireditvami, tako kulinaričnimi kot zabavnimi je svoje mesto našlo tudi nekaj kulture. Za RIS ove člane je bil seveda najbolj zanimiv literarni natečaj. Slednji je imel seveda delovni naslov "idrijski žlikrof" oziroma je spodbujal k ustvarjanju zgodbic o nastanku te specialitete. Seveda smo bili zelo veseli ob objavi zmagovalcev natečaja, saj je za najboljšo izbrana naša članica Anka Vončina. Nad prvim mestom nismo bili niti malo presenečeni, saj je Anka že večkrat pokazala, da so ji idrijska kulturna dediščina in podobne, sorodne tematike zelo blizi. Tako rekoč, pisane na kožo. Zgodbo sicer še čakamo in jo bomo kakopak objavili tudi na tem mestu, sicer pa za uspeh vse čestitke.

Kresovanje 2015

Na predvečer praznika, dneva državnosti, smo člani RIS a izpeljali letošnje kresovanje. Potem, ko je ujma dan prej skoraj dobesedno odplaknila načrtovani prostor v idrijski Beli, je rešitev težave našla naša predsednica in nas povabila kar k sebi domov. Gostitelja Ivana in Vinko sta nas bogato pogostila na terasi, kjer smo bili pod streho in v zavetju hiše varni pred vremenskimi pojavi.

Srečanje je potekalo predvsem v smislu pogovora, spoznavanja novih članov in kratkega zabavnega kviza. Za zaključek "uradnega" dela smo člani na kratko prebrali krajši prispevek. Ivica Pirih s Kanomlje,ki se nam je pridružila tokrat prvič, nas je pozdravila s šegavo pesmico in tudi ostali smo se trudili biti slejkoprej predvsem zabavni in kratki. Za zaključek prijetnega srečanja smo vsled hladnega večera, okupirali dnevno sobo, duo  "Vinko & Dare" pa je srečanje zaključil s kitarami in nekaj pesmimi. Ne povsem ubranimi, vendar dobro sprejetimi in zaigranimi iz srca.

Razšli smo se zadovoljni in z dogovori in načrti za naprej. Predvsem nas v naslednjih mesecih čakajo aktivnosti v zvezi z zbornikom, imamo nekaj aktualnih razpisov in planiramo udeležbo na literarnih delavnicah.

Lep večer je bil in še enkrat se velja zahvaliti gostiteljema. Pozdrav do naslednjič.

Literatura v kavarni

V ponedeljek, 20. 4. Je bila idrijska kavarna spet enkrat prizorišče literarnega, kulturnega dogodka. V organizaciji RIS-a se je tam dogajal literarni večer. Vodil ga je naš član Milan Jež, ki je prireditev vodil kot pogovor z dvema gostoma. Medse smo povabili Davorina Lenka, ki je s svojim romanom »Telesa v temi« v lanskem letu osvojil nagrado Kresnik in Tomaža Kosmača, ki je v lanskem letu svoji zbirki dodal šesto knjigo, roman »Sabina«. Milan je pogovor vodil dovolj spretno, zelo očitno je, da je v podobnih pogovorih dovolj izkušen in rutiniran, po drugi strani pa dovolj poljudno in preprosto, da je debata ostajala na sproščenem in ne preveč zahtevnem nivoju. Tudi sama gosta sta se izkazala kot dovolj močna in poglobljena sogovornika, predvsem pa sposobna tudi iskreno in brez dlake na jeziku povedati svoje mnenje, tudi drug o drugem, o pisanju, o stanju v založništvu, o bralni kulturi naših ljudi in podobnih stvareh. Na pomoč je priskočil bralec teksta obeh piscev, Pavle Fenjveši, za posebno glasbeno kuliso pa je s svojim duhovitim, ubranim nastopom dodal Šebreljski kvartet D Butls. Nekaj vprašanj so na koncu prispevali še obiskovalci, Milena Miklavčič pa nam je prebrala svojo pesem »Kdor bo tukaj umrl zadnji«, ki je zmagala na natečaju založbe Pivec. Vsekakor, lep, prijeten, uro in pol dolg, vsebine poln, večer, ki se je nadaljeval z obveznim druženjem in pogovoru z znanci, ljubitelji literature.

Bi si pa dovolil tukaj povedat oziroma dodati še nekaj, kar bom označil z opombo »čisto moje osebno mnenje«. Takšno dogajanje, kot sem se ga udeležil tokrat v kavarni je nekaj, kar se mi zdi nekako najbolj blizu tistemu, kar naj bi po mojem moralo biti delo literarnega društva, kot je RIS. Spoznavanje, razširjanje obzorij, druženje, spoznavanje ustvarjalnosti drugih in predstavljanje svojega dela drugim. Zato se mi zdi zelo žalostno, ko v takih primerih vidim prisotnih komaj nekaj naših članov (pa tudi zelo malo drugih ljudi) pa čeprav smo celo mi sami organizatorji dogodka.

Nimam namena modrovati in trkati na vest. Tudi sami smo doživljali zelo neprijetna presenečenja, ko smo s svojimi branjem gostovali in kdaj pa kdaj brali svoje tekste tako rekoč sami sebi (Velenje, Ig, Mokronog). Velikokrat je bilo očitno, da so prireditve namenjene same sebi oziroma, da morajo predvsem biti izpeljane, da zadostijo planiranemu programu nekega društva.

Glede tega sem govoril tudi s predsednico. Vsekakor je s svojo funkcijo, ki jo dosledno vestno in natančno opravlja, preko glave obremenjena. Na prireditvi pa to potem zgleda nekako tako, kot da je bil ves trud opažen s strani le treh ali petih ljudi, včasih pa še to ne.

Veliko je bilo ta večer govora o postmodernizmu, nerazumljivosti moderne literature, težavah v založništvu, privilegijev, celo korupcije pri državnem kulturnem koritu in podobnih stvareh. Vse naštete težave definitivno obstajajo, niti malo ne dvomim. Vendar nekaj obstaja še prej. Ustvarjalnost. Navdih. To so prvine, ki jih imamo ali jih nimamo. Potem nastajajo pesmi, zgodbe, knjige. Te pa niso v prvi vrsti klasične, realistične, moderne ali celo postmodernistične. V prvi vrsti so dobre ali pa niso dobre.

In šele po vsem tem pride najpomembnejše. Vse to skupaj potrebuje ljudi in sicer ljudi, ki jih literatura, poezije, proza ali kaj tretjega, zanima. Če bi ljudje šli več v knjižnice, če bi bolj čutili potrebo po duhovni hrani, če bi se z zanimanjem in veseljem udeleževali tako zanimivih večerov, kot je bil omenjeni, bi se vsi omenjeni problemi porazgubili in postali nepomembni.

Tako pa lahko jamramo nad nerazumljivostjo postmodernizma, moderne poezije, nad pristranskimi žirijami, nad premalo dogajanja na področju kulture in še marsičem.

Lahko pa tudi razmišljamo ali se sploh splača s čim ukvarjati, ali ima smisel sesti pred računalnik in pisati tekste in … ali je sploh potreba imeti društva?!

Tekst: Dare

Slike:  Ivana

V A B I L O

Brez dlake na jeziku o knjigah, pisanju in še o ...

Na klepet ob Svetovnem dnevu knjige vabimo literati                                Literarnega društva Ris,

v ponedeljek 20. aprila v Mestno kavarno               Idrija ob 20.uri

Odgovore na številna vprašanja o knjigi, pisanju in še o čem, nam bosta pod vodstvom scenarista Milana Ježa natrosila gosta večera Davorin Lenko in Tomaž Kosmač.

Prisluhnili bomo Pavletu Fenjvešiju, ki bo za iztočnico nanizal nekaj vsebine iz knjig naših gostov in klepetu odprl vrata.

Pikantnost in zasoljenost bodo z glasbo blažili fantje, ki slišijo na ime D´butls.

Morda dobimo odgovore na vprašanja, kaj mora pred izdajo knjige vedeti literat in s kakšnimi težavami se srečuje. 

Vabljeni! S seboj prinesite tudi svoja vprašanja.

Anina "Poezija v slikah"

Poezija Ane Balantič je, preprosto rečeno, nekaj boljšega. Desert!  V vsej poplavi  ustvarjalcev, ki med seboj tekmujejo v tragičnih, nostalgičnih, vse očitajočih rimarijah, v njenih verzih čutimo, da se za njimi skriva globoko in inteligentno razmišljanje. Njena skromnost in preprostost in tudi dejstvo, da je šele v zrelih letih svoje navdihe začela zapisovati in objavljati, vse to je, milo rečeno, popolno nasprotje tistega, kar najdemo v njenem pisanju.  Očitno brezdanji vodnjak besed, prispodob in v prekrasne besedne zveze spletena čustva. Ana Balantič, že sicer članica RIS a z največ objavljenimi naslovi , nas je v torek, zadnjega marca, v idrijski knjižnici razveselila s predstavitvijo svoje najnovejše knjige. Poezija v slikah je prekrasna, skorajda razkošna knjiga, kjer se poezija prepleta z barvnimi klekljanimi  motivi, prav tako izpod Aninih rok. Avtorica ni ničesar prepustila naključju. Trdo vezana knjiga, barvna slikovna oprema in vse ostalo, skupaj z naklado, ki pri nas pritiče (takšnim) knjižnim izdajam je skupaj z vsem vloženim delom in, na žalost tudi stroškom, dalo velik rezultat. Kot je na predstavitvi povedala Ivana Gantar, poezija v slikah Ane Balantič je darilo, takšno za na posebno mesto.

Prireditev je potekala po scenariju profesorice Ivana Slamič, z njenimi  strokovnimi komentarji in izbranimi pesmimi, ki sta jih prebirali  sama avtorica  in Milena Brelih. Pod oboki idrijske knjižnice, ki je nedvomno več kot pravi ambient za takšne dogodke,  je bilo komaj dovolj prostora za vse prisotne Vsekakor. Nova knjiga, že šesta izpod peresa Ane Balantič, je na lep, prijazen način začela svojo pot. Vse čestitke avtorici!

​Mednarodni dan žena malo drugače​

Kdo je in kako živi sodobna ženska, je bil naslov klepeta žensk o ženskah, ki se je na pobudo Literarnega društva RIS

​v sredo 11. marca

zgodil v Mestni knjižnici Idrija. Tančico s tega vprašanja so odstirale, anesteziologinja dr. Ernesta Eržen, prevajalka Vanja Rupnik Prezelj, gospodinja Agata Lapanje, gasilka Maja Okiljevič in pisateljica Milena Miklavčič.

Po pričevanju naših babic, ki jih je v knjigo Ogenj rit in kače niso za igrače zapisala Milena Miklavčič je ženska nekoč imela le tri želje; da je mož ne bi pretepal, da preživi porod in da ne bo lačna, medtem, ko se sodobna ženska že zbuja s sto željami. Neizpolnjene želje pa rušijo notranji mir, zato današnja ženska čudežno moč pogosto išče v različnih terapevtskih skupinah.

Vse sogovornice pa so bile enotne v razmišljanju o pomenu družine, kot osnovne celice družbe. Jadranje med zahtevnimi službenimi obveznostmi in vpetost v družinsko življenje je njihov vsakdan. Spremenjena vloga moškega je ženski današnjega časa prvi pogoj za uspeh. Pot do boljšega sveta vodi skozi pogovor in enotnost staršev pri vzgoji otroka, ki se mora poleg pravic predvsem zavedati obveznosti. Vztrajnost in trdna volja sta za doseganje ciljev ne obhodno potrebni. Takšna ženska je danes kos težavnim, še do nedavnega le za moške rezerviranim poklicem.

So pa sogovornice spregovorile celo o neki drugi kulturi, ki dopušča, da ženska o sebi še vedno ne odloča sama. In prav takšne kulture se skozi stranska vrata vrivajo tudi med nas.

Po že prehojeni poti do ciljev je sogovornice po scenariju Sa​nje Rejc tako slikovito peljala povezovalka večera, Damjana Peternelj, da je urica klepeta minila kot bi mignil. Dramska igralka Milena Brelih je z interpretacijo pesmi Tisoč odtenkov, avtoric Ane Balantič in Samo ženska sem, Ivane Gantar prikazala sliko ženske v poeziji.

S tradicionalnim načinom petja so klepet žensk o ženskah na prav poseben način zaokrožile še Kanomeljske punce.

Klepet, v počastitev mednarodnega dneva žena, na katerem so

​ženske

 potrkale na vest družbe in našle zrno resnice, ki ga je moramo sejati, če hočemo biti kos izzivom in zahtevam sodobnega sveta, je navdušil obiskovalce in dosegel svoj namen.

​Zapisala: Ivana Gantar

Foto Ivana Gantar​

​Tudi čipka je poezija​ ali Poezija v slikah

Vsakdo med nami je enkratno in neponovljivo bitje. Zdi pa se, da se jih v Ani Balantič skriva cela množica.​ Ob neki priložnosti je zapisala o sebi: "Sem kot čebula, ki se "maji". Tistih "omajkov" ni, da bi jih zavrgla, ampak jih nizam v marjetkaste venčke. Kar tako, zase, za dolgčas, pa tudi za vse druge." In likovna priloga pričujoče pesniške zbirke sodi med enega teh "omajkov", ki jih je Ana namenila tudi nam.

Je pesnica in pisateljica, literarna ustvarjalka - s tankočutnim posluhom za lepoto, strast, bolečino ... V njej je neizmerno bogastvo občutij, vedenj in znanj: želi in zmore jih deliti z nami, ki jo obkrožamo  vsak dan ali le priložnostno. In klekljarsko slikarstvo, slike v klekljani tehniki ali slike iz "cvirna", kot so jih nekateri že poimenovali, je nekaj, kar nam je nedolgo tega prvič na novo pokazala, nekaj, s čimer je ponovno razkrila eno od svojih spretnosti, enega od ustvarjalnih talentov.

(Odlomek spremne besede, Ivane Leskovec)

Mesto, z vsem svojim življenjem, sesipanjem in ponovnim pomladnim rojstvom, reka, vrbe igrajo na harfi njenih valov, pa vendarle prostor njenega bivanja in bivanja ljudi, ki so njen svet: otroka, ki je šel po svoje, mater in očeta, drugih, ki osmišljajo njeno bivanje. En krog se sklepa in začenja nov.

Vse to in mojstrstvo jezika je razlog, da pesmi Ane Balantič beremo, beremo in jih znova beremo.  Da v njih prepoznamo sami sebe, svojo sleherniško zgodbo, svoj utrip telesa, v katerem sta duh in srce prepletena v eno.

(Odlomek spremne besede Ivane Slamič)

Torej, dragi ljubitelji literature Ane Balantič, njena nova knjiga je sedaj pred nami. Poezija v slikah je delo s katerim se je pesnica zlila v knjigo, se secirala do te mere, da vam priporočam pesmi na ogled in slike v branje.
Ne, moj zadnji stavek ni pomota! V rokah namreč držim nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi literarnemu umetniku.

(Zapisala Ivana Gantar)

RIS na obisku

Kulturni praznik ob pesmi in besedi je bil naslov literarnega večera v Medgeneracijske centru DU Idrija, s katerim so literati Literarnega društva RIS s svojo kapljico kulture razveselili varovance. Z domiselnim scenarijem Dareta Likarja in emocijami ki jih oživi lepa beseda so z narečnimi zgodbami risali nasmeh na ustnice Ana Balantič, Slavica Uršič, Radica Pahor, Sabina Eržen in Ivana Gantar. Toplina, ki jo prinese lepa beseda in narodna glasba, sta ponovno dokazali, da se srce ne stara, saj so starostniki ob prijetni glasbi celo zaplesali. Pridite spet so bile njihove besede ob slovesu.

Foto: Vinko Tavčar
Zapisala: Ivana Gantar

Zbornik ZARIS V ČAS 2014

Kot vsako leto v tem času, se pravi enkrat okoli slovenskega kulturnega praznika, je tudi letos luč sveta ugledal zbornik idrijskih literatov. Knjiga, ki so v njej objavljeni lanski prispevki kar šestindvajsetih članov, je vsako leto nekakšen vrhunec, oziroma eden najpomembnejših projektov društva. Zgodbe in pesmi, ki so jih za knjigo grafično in tehnično obdelale naše članice, lektorirala pa prof. Ivana Slamič, zapolnjujejo kar 225 strani.

Letošnji zbornik je poseben tudi zaradi ilustracij našega pokojnega člana Franca Grudna iz Trebuše. Njegovi mostovi povezujejo zgodbe in poezijo od začetka do konca knjige in prijetno zaokrožajo celo obliko.

Zbornik so literati predstavili v sredo, 4. Februarja v prostorih idrijske knjižnice. Za povezovanje in sam scenarij je poskrbela Sanja Rejc, nekateri člani so prebrali odlomke iz knjige. Glasbeno spremljavo so prispevale mlade citrarke iz glasbene šole.

Prijetna prireditev in nova, še po svežem tisku dišeča knjiga je še enkrat dokaz, da v RIS-u počnemo prave stvari. Ob klepetu po sami predstavi in ob zakuski, ki nam jo je pripravila predsednica društva, smo nedvomno zaključili, da bomo delali še naprej.

Zbornik ZARIS V ČAS 2014 pa vabi med svoje strani vse, ki jih zanima kaj so nam v preteklem letu prinesli naši navdihi.

  

NOVI ZBORNIK DRUŠTVA RIS

Naslednjo sredo, točneje 4. februarja ob 18. uri bomo literati iz društva RIS imeli svoj praznični dan. Vsem, ki spremljajo naše delo, ki jih zanima tovrstna ustvarjalnost in ko nasploh spremljajo kulturno dogajanje v svojem okolju, bomo ponosno predstavili novo knjigo. Zbornik ZARIS V ČAS, v tokratnem so zbrane zgodbe in pesmi iz lanskega leta, je vsako leto eden najpomembnejših projektov društva in nagrada za delo članov. 

Na predstavitev, ki bo potekala v pritličnih prostorih idrijske knjižnice, ste vabljeni v čim večjem številu. Potrudili se bomo in pripravili prijetno druženje in zanimiv literarni večer.