TREBNJE 25.-26. novembra 2010
Četrtek, 25. novembra
Vsak s svoje smeri naše lepe Slovenije smo pripotovali v Trebnje.
Dobrodošlico so nam izrekli v Galeriji likovnih samorastnikov. Zaigrali so nam učenci glasbene šole in pod vodstvom kustosinje smo si ogledali razstavo. V prostorih centra za izobraževanje smo spoznali projekt z naslovom »Rastoča knjiga«. Za vse, ki ne veste kaj naj bi to bilo (tudi sama nisem vedela) nekaj pojasnil. Najprej citat: »Zgodovina slovenskega naroda je zgodba o vztrajanju.« O teh vrednotah je razmišljal dr. Janez Gabrijelčič, ki se je želel spomniti in ohraniti v spominu čim več ljudi teh krajev in njihove okolice, ki so s svojim delom in ustvarjanjem dali pečat širši skupnosti. Zanje so v centru namenili posebne vitrine z njihovimi fotografijami in opisom njihove ustvarjalnosti.
Predavanje in delavnice je vodila mentorica, prof. Vida Mokrin-Pauer. Seveda je bila z nami tudi urednica revije Mentor, g. Dragica Breskvar, ki je srečanje pripravila in bila naša svetovalka. Imeli smo tudi čast, da je bil z nami g. Marjan Pungartnik, pesnik, kritik in urednik. Tudi on nam je dal veliko uporabnih nasvetov.
Ker se Dolenjske skoraj ne moremo predstavljati brez rujne kapljice, smo si v Črnem Potoku ogledali vinsko klet. Prijazna gostiteljica nam je povedala marsikaj zanimivega.
Potem smo se odpeljali do OŠ dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu. Profesor Jože Zupan nas je vodil skozi razstavo izvirnih ilustracij mladinskih del. Mislim, da se je šola več kot upravičeno uvrstila na seznam najlepših slovenskih šol. Predstavitev dr. Zupana je dokazovala, da je človek širokega srca, ki mu literatura, kultura in umetnost veliko pomenijo. Tudi na tej šoli je del zbirke »Rastoča knjiga«.
»V toplem gnezdu rok«, se je imenoval literarni večer izbranih avtorjev in mentorice g. Vide Mokrin-Pauer, ki se je z nami predstavila. Večer se je nadaljeval s pesmimi moškega zbora Šentrupert in ženskega pevskega zbora Zimzelen iz Mirne. Navdušila nas je lutkovna sekcija Mokre tačke iz Mokronoga. Bili so res enkratni.
Da presenečenj še ne bo konec smo spoznali, ko smo prišli v avlo. Društvo podeželskih žena in deklet Šentrupertske šmarnice, so nam pripravile pravo gostijo. Jedli, pili in regljali smo do poznih ur. (Ojoj, ali ni to iz tiste pesmi iz lutkovne predstave Mokrih tačk? Res so me prevzele.)
Petek,26. novembra
Po zajtrku smo se poslovili od Galaksije in odšli v izobraževalni center.
Tam smo se preizkušali v pisanju, pred seboj smo imeli dela Charlija Chaplina, Hafisa, Chazala, pesnice Barbare Korun in naše mentorice Vide Mokrin-Pauer. Kako je komu pisanje uspelo ne vem, najbrž komu bolj, drugemu manj, res pa je, da smo se vsi trudili. Za večjo impresijo je pričel padati sneg.
Po opravljeni nalogi je bil čas, da se uradno poslovimo. Da pa na poti proti domu v snegu ne bi omagali, je prijazna gostiteljica Majda Femec-JSKD-Trbnje, vsakemu podarila popotno bisago (beri torbo) z domačim kruhom in klobaso. Za povrh smo dobili nekaj brošur, da si bomo njihove kraje bolje zapomnili in o njih zvedeli morda še kaj več.
Udeleženci pa smo prepričani, da se bomo tega srečanja še dolgo spominjali. Zaradi literature kot take, sopiscev iz vse države, s katerimi smo se srečali. Prav tako zaradi prijaznosti ljudi, ki so nas gostili, katere smo imeli priliko spoznati, druge zgolj srečati. Hvala vsem.
Marta Šavli
