Literarnemu
društvu RIS prav gotovo še dolgo ne bo pošla sapa. Ker dober glas
seže ... je vsako letu, kljub pred časom malenkostnemu osipu članstva, ponovno
pridobilo, po njihovih prispevkih sodeč, kar nekaj odličnih piscev.
Tako
se spet lahko pohvalimo z novim uspehom. Naša zadnja pridružena članica Ana Manfreda je te dni izdala svojo
prvenko. Pesniško zbirko Brez tebe.
Zato
smo 8. oktobra v dvorani Goriške knjižnice Franceta Bevka na
predstavitvi sodelovali tudi RISovci. Naš član Milan Jež pisec narodnozabavnih besedil in kratkih zgodb, je vzel v
roke niti tega večera. Rojen Trebušan je povabil Ženski pevski zbor Justin Kogoj iz Dolenje Trebuše, pod vodstvom Slavice Zanin, ki je z uvodno pesmijo Pod rožnato planino simbolno nakazal
kje smo doma.
Prireditev
je potekala v dveh sklopih in uvodno besedo pod vodstvom predsednice Ivane Gantar, ki je ob predstavitvi
društva dodala nekaj utrinkov o preteklem življenju rudarjev v našem mestu. RISove članice, Mija Mariša, Dragica Čuk Novak in Ana Balantič pa smo z branjem
svojih del utrle predstavitveno pot pesnici Ani Manfreda. Ker imamo v našem društvu tudi pevca in kitarista Vinka Tavčarja, nas je le ta presenetil
s pesmijo, ki jo je napisal Milan Jež
in uglasbil Darko Tušar. Pripoveduje
o Melhiorci iz vasi Šebrelje, v
idrijski zgodovini znani kontrabantarski ženski, ki se je kljub večkratnemu
prijetju in mučnemu zasliševanju biričev, vedno izmuznila in do konca ubadala s
tihotapljenjem živega srebra v tujino, kupljenega od ubožnih rudarjev, ki so
kradli svojim izkoriščevalcem žlahtno kovino.
V
tem delu smo slišali tudi pesem Kdo sem, izpod peresa Ane Manfreda, ki jo je na priporočilo Milana Ježa uglasbil tolminski
skladatelj in zborovodja Matej Kavčič. Pevke so jo pesnici v čast tokrat zapele
prvič in presenečenje je bilo popolno.
V drugem delu večera se je ob voditelju Milanu
Ježu na najbolj prisrčen način predstavila pesnica sama s pesmijo
Oaza miru.
Ujeta med
hribovje, Baška Grapa je tiha, ozka, a odprta do neba,
poštenost,
skromnost, vraščeni sta v njena tla.
Z vrhov prijetno
piha sveža sapa.
Njena odmaknjenost
privlači me,
vselej neizmerno rada vračam se domov.
Šum Bače se preliva v šum gozdov, ko se
preliva s kamni in hiti naprej.
Tam me nekoč je ljubil sin planin.
Mnogo spominov veže me na vas ob vznožju
hriba.
Tam veter z juga
bukve pripogiba,
kar pomnim, prečesava jih sredi strmin,
v zeleno valovanje jih prepleta.
Orkester ptic že zjutraj zaigra v pozdrav.
Dnevi prepolni so dišave pokošenih trav.
Noči me v mislih vrnejo v najlepša leta.
Na zemljevidu vas je pika, a zame je kot
blagoslov bogov, oaza je miru.
Ko stopim pod
domači krov, še vedno živa zgodba najina se me dotika.
Ana Manfreda je bila rojena v Grahovem v Baški grapi. Sedaj že 40 let
živi v Novi Gorici, kamor se je z družino preselila zaradi službe in šole.
Otroci so odrasli, zato izkoristi svoj prosti čas za pisanje. To je rada počela
že od nekdaj. Bolj intenzivno se je temu posvetila ob upokojitvi, vendar so pesmi vedno ostajale
le v predalu. Potem se je odločila in naredila izbor njej najbolj všečnih in
jih dala najprej prebrati Milanu Ježu,
ta pa pisatelju in tekstopiscu Ivanu
Sivcu, ki je bil izredno navdušen in pripravljen napisati recenzijo in v
njej zapiše takole:
"Na zunaj so videti pesmi začetniško skromne, v
resnici pa je vsaka posebej kar morala privreti ob določenem trenutku iz dna
duše na plan, da je dozorela v mnogih nočeh in dnevih, da je kar sama skočila v
naročje vsem nam. Pesmi skrivajo v sebi veliko lepih obmorskih sanj, mehkega
primorskega občutja in nas spominjajo tudi na konec, na nehanje, na smrt.
Ko se pozlati
ruj,/ ko ugasnejo jesenske zvezde,/ ko kažipot ne kaže več naprej,/ ostanejo
samo še spomini na dišeči rožmarin.
Anin pesniški pogled tako na koncu doleti nekaj svetlobe,
žarkov sonca, nekaj sprijaznjenosti z resničnostjo s pomočjo katere gre človek
lahko naprej, pa čeprav Brez tebe".
Celotno zbirko
je Ana posvetila pokojnemu možu. V pesmi je zlila vse tisto, kar je z izrečeno
besedo težko povedati. Namreč nikoli nisi tako pogumen, da bi svoje težke
trenutke delil še s kom. Bi te razumel?
Pesmi so najlažja izpoved.
Ko pa se neposredno dotakne sebe, pravi, da čustev ne smemo
tajiti, se moramo izjokati. Zanjo je najlepše čustvo ljubezen in večkrat bi
morali reči, "rad te imam". Dolgo je vedela, da izgublja moža, da ga
hoče smrt zase. V nočeh brez sna se je izkričala na papir in vsakokrat ji je
odleglo. To je bila zanjo nekakšna terapija, da je lažje prenašala njegovo
odhajanje.
Ker je ljubezen najbolj žlahtno čustvo, so o tem vsi že
napisali vse. Vendar so to občutja drugih in se jih ne da kopirati. Ona pač
piše tako kot čuti sama. Kljub žalostnim trenutkom gleda na svet z optimizmom
in življenje si lepša z drobnimi stvarmi. To je čutiti v besedilih in še doda,
da mora misel najprej dozoreti, šele potem pesem dobi pravo sporočilno noto.
Mora pa biti tudi iskrena.
Zato je tudi rdeča nit, ki se prepleta skozi pesmi,
ljubezen, hrepenenje, tudi krik nemoči, obupa in ne nazadnje tudi upanja in
optimizma, kar ga je v Ani danes vsekakor dovolj.
O notranjem zadoščenju pravi, da ko je čustvo prelito na
papir, je potešena, čuti olajšanje, bolečina se umakne, pritisk popusti. Vse
pesmi ima enako rada, saj so to njeni otroci. Karkoli je kdaj napisala, dogodek
ali samo spomin, ve da je tisti trenutek tako čutila in naj tako tudi
ostane. Prenekateri bralci so ji
zaupali, kako so se našli v njenih zapisih in nenadoma občutili podobnost z
njeno usodo. Kot napiše v recenziji Ivan Sivec, da tukaj verjetno ne gre samo za lepo besedo, temveč za tisto pravo
lepo besedo, ki se lahko dotakne vsakega človeka. Besedo, ob kateri večina
ljudi začuti, da ni samo lepa, ampak tudi pristna, nezlagana, srčna.
Sama pravi, da bo, čeprav še nepoznana v literarnih krogih,
pisala še naprej, za enako misleče ljudi, predvsem pa za svojo dušo. Doda še,
da pesmi ni samo napisati, še veliko korakov je potrebnih, da potem nastane
knjiga. Zadovoljna je, da sodeluje v Literarnem krožku za osebno rast, kjer ji
veliko pomeni druženje in je prvič predstavila svoje pesmi, jih tudi objavila v
dveh zbornikih. In ta večer smo ob njeni interpretaciji slišali kar nekaj
njenega razmišljanja prelitega v pesmi.
Kako pa je zašla v naše društvo RIS? Milan Jež, njen sokrajan jo je povabil na predstavitev našega
lanskega zbornika Zaris v čas, v
katerem je tudi on prvič sodeloval in takrat je spoznala predsednico Ivano
Gantar, ki jo je prijazno in nevsiljivo povabila v naš krog. Brez premisleka je
postala naša članica. V letošnjem
zborniku Zaris v čas bomo že brali njene čisto nove pesmi.
Milan
Jež je že na začetku dejal, da je življenje
sestavljeno iz vsakdanjikov in praznikov. Slednjih je manj, zato je lepo, da
takšnega dodamo tudi sami, tako kot je to storila Ana Manfreda, ki je izdala
pesniško zbirko Brez tebe in nam
naredila iz sivega vsakdanjika lep praznik. Tako smo številčno občinstvo in
RISovi literati pospremili Anino prvenko na dobro bralsko pot.
Za
konec so nas pevke razveselile še s Slomškovo
pesmijo Predice v priredbi Gustava Ipavca. Izid zbirke Brez tebe je ponovno zaokrožila zapeta
pesem Kdo sem, ki je bila
pripravljena prav za ta večer in jo je Ana Manfreda tokrat slišala prvič v
glasbeni izvedbi.
"To
so posebni občutki. Ne da se jih ubesediti. Izvedba me je očarala," je
bila pesnica vidno ganjena.
Mi pa dodajamo, da smo veseli, ker je ona
postala del nas.
Ana
Balantič
