VABILO

54. Govekarjev večer na Igu

Na 54. Govekarjevem večeru, ki se je dogajal 17. novembra 2014 po 19. uri v čitalnici Knjižnice Ig in ga je vodila Alenka Jeraj, sta najprej nastopili dve dekleti s prijetno skladbo, ki sta jo zaigrali na blok flavto. Kasneje sta nastopili še dvakrat.

V razgovoru se je najprej predstavila pesnica Alenka Mihorič, članica literarnega društva RIS Idrija. Prebrala je nekaj pesmi iz svojih dveh knjig, izdanih v samozaložbi: Preprosto roža iz leta 2010 in Kodeljice, ki so poletele med bralce letos. Interpretirala je tudi dva soneta novejšega nastanka, saj ji je ta pesniška zvrst še posebej pri srcu.

Sledila je predstavitev slikarja Zvonka Dobovška, člana likovne skupine društva Fran Govekar Ig. Povedal je marsikatero zanimivost o svoji življenjski poti, predvsem seveda o slikanju.

Slišali smo še enega mladega glasbenika, ki je pogumno raztegnil meh klavirske harmonike.

Sledil je ogled razstave slik Zvonka Dobovška v prostorih knjižnice. Slikar je pri vsaki sliki prisotnim razodel še kako posebnost o vsebini slik in slikarskih tehnikah.

Tako se je večer končal v prijetnem klepetu udeleženih ljubiteljev lepe besede in slike.

,

Besedilo: Alenka Mihorič

Fotografija: Jože Brenčič

Praznovanje starostnikov V Domu upokojencev Idrija

Prejšnji petek je bil  v Domu upokojencev na Arkovi ulici v Idriji namenjen praznovanju. Praznovale so gospe in gospodje, ki so doživeli osemdeset let ali več.

Z mešanimi občutki sem se pod večer pripeljal pred dom, kjer so se na nastop že pripravljali članice in člani Mešanega pevskega zbora upokojencev iz Idrije pod vodstvom gospoda Rijavca, idrijski osnovnošolci pod dirigentsko palico gospe  Danice Klemenčič, škofjeloški muzikant pa  je tudi že pripravljal svoje instrumente.

Varovanci so po večerji ostali kar za mizami in z napetostjo pričakovali, da se je začelo. Led so prebili pevci in pevke Mešanega pevskega zbora upokojencev, ki so najbolj zažgali s skladbo z naslovom Nimam cajta.

Učenci so recitirali razne pesmi, pevski zborček Osnovne šole je ob klavirski spremljavi  gospe Beti Lampe zapel nekaj pesmi; od slovenskih narodnih do priredbe Lennonove Rumene podmornice. Končali so z Avsenikovo Slovenija, od kod lepote tvoje, ki ji je pritegnilo tudi občinstvo.

Sam sem nastopil proti koncu prireditve, v imenu RIS – a sem čestital slavljencem za doživeta žlahtna leta in jim zaželel še veliko zdravja, odlične volje in vsega dobrega. Prebral sem jim pesem Idrijca, reka moje mladosti

Občinstvo sta pozdravila tudi direktor doma, gospod Samo Beričič  in predsednik društva upokojencev, gospod Ivan Šuligoj

Za prireditev je odličen scenarij pripravila gospa Danica Klemenčič, lepo pa jo je vodila učenka, tudi članica literarnega društva  Ris, Klara Kavčič

Nastopal sem res že na veliko različnih prireditvah, a tako hvaležne publike, kot so varovanci Doma upokojencev na Arkovi ulici v Idriji, še nisem srečal.

Slavljencem še enkrat čestitam in jim želim lepo, mirno in varno jesen življenja.

Milan jež

RIS - ov literarni večer na Aškerčevini

Če bi me kdo vprašal, kateri kraj je Literarnemu društvu Ris tako zelo oddaljen, da bi zavrnili povabilo tja, bi gotovo izstrelila, da takega kraja ni. Ljubezen do literature skrajšuje in preprosto briše razdalje. To dokazujemo z obiski vzhodnega dela Slovenije. Po septembrskem obisku na Skomarjih, smo prejeli vabilo na literarni večer še iz Laškega, bolj natančno na Aškerčevo domačijo. V imenu JSKD Laško, nas je tja povabil Ivan Medved in KUD Anton Aškerc Rimske Toplice.

30. oktobra, na prelep, sočnen dan smo se v goste odpravili: Ana Balantič,Slavica Uršič, Milena Miklavčič, Vladimir Kržišnik, Vinko Tavčar, Danaja inKristina Neli Lampe, ter Sabina Eržen in Ivana Gantar. Ob prihodu v Laško nas je že čakal gostitelj Ivan in njegovi literati. Na hitro smo se sprehodili po Kulturnem centru Laško in precej nenavadni razstavi Ratimirja Pušelja.

Po prihodu na Aškerčevino smo si s pomočjo Avgusta Aškerca ogledali spominsko sobo in pesnikovimi deli, ki jih tam skrbno hrani nam in našim rodovom. V muzej je sicer preurejena vsa Aškerčeva rojstna hiša.

V kmečki izbi, kjer se pogosto cedi kultura, so člani KUD AA Rimske Toplice, v spomin na svoje nekdanje člane, prebirali njihova dela. Ob bližajočem se Dnevu spomina na mrtve je bil del večera torej namenjen njihovemu spominu.

V drugem delu smo Idrijčani predstavili svoje društvo in prisotni so prebirali lastna dela, pa tudi nekaj del članov, ki niso mogli biti z nami. Navdušenje je vzbudilo idrijsko narečje, pa seveda Milenina knjiga Ogenj rit in kače, kot tudi Anina Odrezana sreča.

Smo pa na Aškerčevi domačiji pustili poseben pečat, ne le s svojimi nastopi in narečjem, temveč je  Avgustu Aškercu risova članica-slikarka Slavica Uršič poklonila sliko idrijskega gradu.

Dan sam je bil tako prijetno topel in lep, da je bilo že potovanje prijetno doživetje in domov smo se vračali s šopkom topline v srcih, zanj pa bi se radi zahvalili našim gostiteljem, Kud AA Rimske Toplice in JSKD Laško in Ivanu Medvedu.

Fotografije: Vladimir Kržišnik

Zapisala: Ivana Gantar

V MESTU SO PUSTILI SLEDI

Stoletja je Idrija s svojim bogatim podzemljem bila izziv, ali morda le potreba številnim različnim ljudem, ki so prihajali iščoč delo in mnogi tu za vedno ostali.

Trdo delo v rovih je človeka klesalo, oblikovalo ali »zmaličilo« do te mere, da je postal poseben. Poseben morda le za ožji krog rudarjev, a jih je kar nekaj postalo znano tudi širšemu okolju. Tako kot rudarji tam spodaj, so »morale« biti posebne tudi ženske. Na njih je bila skrb za družino, dom, hrano, vrt, vendar so Idrijčanke izstopale tudi pri teh rečeh. K družinskemu proračunu so želele pripomoči s klekljanjem. Klekljanje po idrijskih gasah jih je tudi družilo in nam nevede  ustvarjalo dediščino, ki je še vedno izziv pišočim prebivalcem, pa tudi obiskovalcem mesta. Iznajdljivost idrijske gospodinje; »iz nič narediti odlično kosilo«, je seveda dediščina, ki je postala tržna niša idrijskemu gostinstvu.

Razvoj Idrije se je začel z rudarjenjem in posledično priseljevanjem različnih ljudi.  Delo v rovih in bolezni, ki so se začele pojavljati, je v Idrijo privabilo številne zdravnike, podnebje  botanike, Idrija je postajala izziv številnim raziskovalcem in inženirjem, ki so se trudili izboljšati pogoje in povečati učinkovitost knapovskega dela. Na njih nas v Idriji že spominjajo številna spominska obeležja.

Ne letošnjih Dnevih evropske kulturne dediščine, pa smo se člani Literarnega društva Ris, v torek 30. septembra dotaknili ljudi, ki so Idriji pustili čisto svoj pečat.

V pristni idrijščini sta dramska igralca Milena Brelih in Silvij Božič ugotavljala, kako so nastali žlikrofi, kako so se odpravljali k nedeljskim mašam in kako upokojen rudar sanja zmedo, ki je še nedavno bila del njegovega vsakdana. Dela so se zapisala Anki Vončina, Ani Balantič in Vladimirju Kržišniku.

Milena in Silvij sta nam v spomin priklicala tudi nekdanjega vaškega godca, Jaka iz Hudournika, avtor prispevka je Milan Jež. Milena se je v pesmi Ivane Gantar, z naslovom Ona sprehodila po bivališču posebne ženske, ki se je številni še dobro spominjamo.

Delo o Paganiniju, ki ga je zapisala Roža M. Pečnik in pripoveduje zgodbo o izvrstnem glasbeniku, ki je moral prijeti za metlo, ker za svoje znanje ni imel potrebnih papirjev, ki ga potem odkrije tuj gospod. V tujini je Paganini zaigral prvo violino v filharmoničnem orkestru. Zgodbo je interpretirala Sanja Rejc, ki je prireditev po literarni predlogi Dareta Likarja, tudi povezovala.

Samostojno so svoja dela prebirali še Risovci: Radica Pahor, o prigodah dr. Hribernika in sestre Efreme, Ana Balantič je v pesem zlila knapovski vsakdan, Slavica Uršič je spregovorila o Dragi Urbas Keravica, ki je za Idrijo naredila veliko in zato upravičeno prejela občinsko nagrado Jožefa Mraka za življenjsko delo. S spomini na preplašene sošolce tik pred obveznim cepljenjem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se v vas pripelje ekipa in razred spremeni v ambulanto, se je avtorica Ivana Gantar dotaknila spomina na idrijsko pediatrinjo dr. Likar Miklavčičevo.

Ob kitarskih zvokih učenca Glasbene šole Idrija, je bil večer zaključen.

V klepetu, ki je stekel po končani prireditvi, je spomin izbrskal  in oživil na plano še številne like, ki sodijo med nesnovno dediščino mesta in prav je, da prihaja do takšnih zapisov,ki  zobu časa preprečijo odhod pozabo.  

Zapisala: Ivana Gantar

Foto V.Kržišnik