Bil je spet en lep kulturni večer, ki
smo ga skupaj s Filatelističnim društvom Idrija oblikovali člani
društva RIS. Izdali smo že osmi zbornik Zaris v čas. V njem so
zbrana literarna dela članov, njihovih sopotnikov in mladih piscev,
sodelujočih na literarnem natečaju z naslovom: Sprejemam,
ustvarjam, zapuščam.
Svoje zapise iz zbornika smo prebirali:
Alenka Mihorič, Sabina Eržen, Dare Likar, Vid Prezelj, Ivana
Gantar, Tilen Klinc in Ana Balantič. Z glasbenimi vložki so
sodelovali učenci Glasbene šole Idrija.
Naj ponovim uvodne besede voditeljice
večera Sanje Rejc:
"Pred tednom dni smo obeležili
slovenski kulturni praznik in s to prireditvijo se tudi mi
pridružujemo proslavljanju in se poklanjamo kulturi in umetnosti.
Poklonili se bomo tudi dolgi tradiciji ustvarjanja in neodvisnega
mišljenje na Idrijskem. Kaplje – so nedvomno ime, ki je
zaznamovalo kulturno in politično življenje v Idriji. S
filatelističnim obeležjem bomo nocoj dodali še eno kapljico v
morje spomina na neke druge burne čase.
Lansko okroglo (50.) obletnico prve
številke revije Kaplje so se odločili obeležiti tudi idrijski
filatelisti. To so seveda storili skozi medij, ki jim je najbolj
blizu – poštne vrednotnice. Tako so v društvu pripravili osebno
znamko in pisemsko ovojnico, ki obe nosita podobo naslovnice revije
Kaplje. Avtor le-te je arhitekt Milan Božič, z njegovim
privoljenjem pa je znamko in ovojnico oblikoval predsednik FD Idrija
Franci Jereb. Podobo kot tretji element zaokroži poštni žig; avtor
je idrijski slikar Nande Rupnik."
Takole pa se mi je zapisalo, ko sem
zbornik oblikovala in uredila:
Letos stopamo z zbornikom Zaris v čas
2016 na travnike, košenice, na obrobja gozdov. A kaj bomo tam
iskali? Cvetje, kako romantično, čeprav je doba romantike v
umetnosti že davno mimo, pa še vedno umetniki, esteti in predvsem
pisci, z besedo potrjujejo moč neslutene lepote, ki nam jo ustvarja
narava. Zakaj pa ne?
Prav cvetje je tisto, ki odgrne zaveso
malodušja in spregovori o krogotoku življenja, od odmrtja v ponovno
rojstvo. V cvetu je simbolika veselja, žalosti, z njim lahko
komuniciramo. Iz njega veje neobremenjenost, sproščenost, v njem
zaznamo srečo, ko razdaja samo sebe in ne zahteva vračila. Je vedno
odprto za vse in enako do vseh. Je neslišno, a dovolj sporočilno
glasno, da v nas zbudi najčistejša čustva. Ob njegovi mirnosti,
preprostosti, se človek notranje pomladi. Čeprav nam krhkost cveta
daje občutek minljivosti, se prav z njim dotaknemo večnosti. Zato
je kot simbol ljubezni povezan z vero, miti in čaščenjem v vseh
civilizacijah. Naj bo vdolben v kamen, les, izvezen na svilo,
naslikan na platno, razprostrt po travniškem prtu ... Ob pogledu na
tak cvet nam postane svet drugačen, mehkejši, predvsem pa bolj naš.
Članica literarnega društva RIS
Alenka Mihorič nam je poklonila nekaj svojih fotografij cvetja, ki
je značilno za naše kraje. Te fotografije so letos rdeča nit, ki v
zborniku povezuje prispevke članov in sopotnikov literarnega društva
RIS.
Vsem sodelujočim se društvo RIS
zahvaljujemo za sodelovanje, posebno gospe Milanki Trušnovec,
direktorici Mestne knjižne in čitalnice Idrija, za gostoljubje v
njihovih prostorih.
Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar