Pa smo jo dobili

Na pustno nedeljo se je Pr´ Jerebu v Šebreljskem Vrhu, v izbi kjer je Ivana privekala na svet, trlo sorodnikov in prijateljev. Skoraj bi rabili vse Šebreljce, da bi v svojem značilnem slogu povečali prostor.

Za mizo je avtorica pridno podpisovala po tiskarskem črnilu še dišeče izvode svojega prvenca. Nekaj časa je bilo vse tiho. Glave sklonjene nad knjigami s pomenljivim naslovom V sekundi od angela do hudiča in listi, ki so šelesteli med radovednimi prsti.

Ko se je, s pomočjo moderatorja Dareta Likarja, Ivani odprlo, je bilo kaj slišati.

"V tistem kotu, tam, se mi je tako mudilo na svet, da si mama ni uhitela umiti niti rok, ko je na krompirjevi njivi dobila moj opomin. Na babico, oddaljeno nekaj ur, pa sploh ni bilo misliti. Pa tudi atu se je moj prihod izmuznil, samo v spalnico je skočil po najpotrebnejše in ob vrnitvi že  slišal mamo, da imata punčko."

Voditelj je komaj sproti ustavljal Ivanin plaz besed, da je zajela zrak za odgovor na novo vprašanje. Poslušalci pa zbrani in napeti v pričakovanju novih odkritji. Marsikdo si je naskrivaj šel z roko čez oči.

Tudi s spomini, čeprav jih je začela pisati že dolgo nazaj, je v zadnjem letu tako hitela in prehitela marsikaterega pisca romanov. V tej nuji se ji je marsikje izmuznila oblika.

Prva in velika pomoč ji je bila v Šebreljah rojena Marica Brezavšček, ki kot lektorica ni popravljala samo vejic in pik, ampak se je spopadla z običaji, narečjem in zgodovinskimi podatki.

Sedaj, ko držimo v rokah, v spomladansko zeleno barvo odeto njeno mladost, se nam je Ivana kot osebnost prikazala v čisto posebni luči. Zato se poglobimo v zapisano in za nekaj časa zaživimo njeno takratno življenje, ter se ji zahvalimo, da je v svet poslala nekaj tako edinstvenega za te kraje in njene prebivalce.

Meni kot urednici in oblikovalki knjige se je v spremno besedo zapisalo takole:

Že ob prebiranju prvih zapisov me je pritegnil njen opis rojstnega kraja, kjer samota in neizmerna lepota hodita vštric, kot prasili, ki ne moreta in nikoli ne bosta narazen.

Navdušil me je njen sprehod med običaji, etnološko zapuščino, svojim življenjem na vasi, tako drugačnim od današnjega in tistega, ki so ga njeni vrstniki takrat preživljali v mestu.

Kako živeti med nevednostjo, naivnostjo, občutiti zaznamovanost in preproščino ljudi, kjer niso domačije imele niti elektrike, ko so bili toliki odvisni le od svojih rok, para volov in zastarelega orodja, da so preživeli, ob tem še vzgojili in vzgajali rod za naprej.

Ivanine neuslišane ljubezni, najprej mamina, nekoč se čez noč spremeni še ljubeča očetova beseda, kasneje v življenju pa ... in ne nazadnje še poizkusi zlorabe in večplastna dilema, kaj storiti. Ampak njena notranja vera v pravičnost, ki do danes še ni ugasnila, zmore oprostiti in premostiti. Na njeni življenjski poti so bili ves čas trije, mama, ata in ona v precepu med očetovo kmetijo in željami, biti nekoč zdravnica, kirurginja.

Zato tudi odločitev, to prenesti na papir. Da se ne pozabi, da ostane vsaj kamenček v mozaiku njenega odraščajočega časa na tromeji med Jagrščami, Idrijskimi Krnicami in Šebreljskim Vrhom, ki naj bo pouk in poduk za prihodnost, dokler ne razpade poslednji list tega zapisa.

Ko se je namreč prebudil Ivanin notranji vulkan in je zavrelo v njegovem jedru, je začelo neustavljivo bruhati. Spomini, misli in besede so prehitevali drug drugega in naglica skoraj ni mogla poloviti vse lave. Posvetila se je tistemu, kar je najbolj zaznamovalo njeno življenje, a mene, kot prvega bralca, je zanimalo še vse zamolčano. Spodbujala sem jo, naj seže še globlje, na dno, kajti usedlina je vedno najbolj bogata. Naj obudi vsaj delček najbolj značilnega domačega govora, ki se je tako razlikovalo od sosednjih vasi, da včasih zaradi posmeha ni upala odpreti ust in po malem izginja celo iz njenega spomina.

Danes, ko je knjiga pred nami, sem prepričana, da je to pravi biser, mimo katerega ne morejo vse zapovedi literature, sploh ob današnji poplavi romanov, iz katerih veje toliko naveličanosti in nestrpnosti, ne nazadnje mlačnosti. Mislim, da je Ivana naredila izpit z odliko in bralcev njena pripoved ne bo pustila ravnodušnih.

Besedna igra z uporabo domačega narečja in njeni spomini kar kličejo po branju. Prisluhnimo jim, saj nam odstirajo pogled v takratno življenje, vedno skrito za tančico naivnosti in skrivnosti. S tem romanom Ivana prepušča dediščino svojih prednikov kasnejšim rodovom, svojim in našim.

Zato naj bi tudi naslovna risba na naslovnici s ponavljajočim osnovnim motivom simbolično prikazovala neskončnost novih in novih rodov, ki bodo ohranjali življenje Ivanine rojstne domačije, spomin na prednike in nje same v Šebreljskem Vrhu. Domačije, ki že več kot 400 let obnavlja korenine na istem mestu. 

Ana Balantič