VABILO

Pa smo jo dobili

Na pustno nedeljo se je Pr´ Jerebu v Šebreljskem Vrhu, v izbi kjer je Ivana privekala na svet, trlo sorodnikov in prijateljev. Skoraj bi rabili vse Šebreljce, da bi v svojem značilnem slogu povečali prostor.

Za mizo je avtorica pridno podpisovala po tiskarskem črnilu še dišeče izvode svojega prvenca. Nekaj časa je bilo vse tiho. Glave sklonjene nad knjigami s pomenljivim naslovom V sekundi od angela do hudiča in listi, ki so šelesteli med radovednimi prsti.

Ko se je, s pomočjo moderatorja Dareta Likarja, Ivani odprlo, je bilo kaj slišati.

"V tistem kotu, tam, se mi je tako mudilo na svet, da si mama ni uhitela umiti niti rok, ko je na krompirjevi njivi dobila moj opomin. Na babico, oddaljeno nekaj ur, pa sploh ni bilo misliti. Pa tudi atu se je moj prihod izmuznil, samo v spalnico je skočil po najpotrebnejše in ob vrnitvi že  slišal mamo, da imata punčko."

Voditelj je komaj sproti ustavljal Ivanin plaz besed, da je zajela zrak za odgovor na novo vprašanje. Poslušalci pa zbrani in napeti v pričakovanju novih odkritji. Marsikdo si je naskrivaj šel z roko čez oči.

Tudi s spomini, čeprav jih je začela pisati že dolgo nazaj, je v zadnjem letu tako hitela in prehitela marsikaterega pisca romanov. V tej nuji se ji je marsikje izmuznila oblika.

Prva in velika pomoč ji je bila v Šebreljah rojena Marica Brezavšček, ki kot lektorica ni popravljala samo vejic in pik, ampak se je spopadla z običaji, narečjem in zgodovinskimi podatki.

Sedaj, ko držimo v rokah, v spomladansko zeleno barvo odeto njeno mladost, se nam je Ivana kot osebnost prikazala v čisto posebni luči. Zato se poglobimo v zapisano in za nekaj časa zaživimo njeno takratno življenje, ter se ji zahvalimo, da je v svet poslala nekaj tako edinstvenega za te kraje in njene prebivalce.

Meni kot urednici in oblikovalki knjige se je v spremno besedo zapisalo takole:

Že ob prebiranju prvih zapisov me je pritegnil njen opis rojstnega kraja, kjer samota in neizmerna lepota hodita vštric, kot prasili, ki ne moreta in nikoli ne bosta narazen.

Navdušil me je njen sprehod med običaji, etnološko zapuščino, svojim življenjem na vasi, tako drugačnim od današnjega in tistega, ki so ga njeni vrstniki takrat preživljali v mestu.

Kako živeti med nevednostjo, naivnostjo, občutiti zaznamovanost in preproščino ljudi, kjer niso domačije imele niti elektrike, ko so bili toliki odvisni le od svojih rok, para volov in zastarelega orodja, da so preživeli, ob tem še vzgojili in vzgajali rod za naprej.

Ivanine neuslišane ljubezni, najprej mamina, nekoč se čez noč spremeni še ljubeča očetova beseda, kasneje v življenju pa ... in ne nazadnje še poizkusi zlorabe in večplastna dilema, kaj storiti. Ampak njena notranja vera v pravičnost, ki do danes še ni ugasnila, zmore oprostiti in premostiti. Na njeni življenjski poti so bili ves čas trije, mama, ata in ona v precepu med očetovo kmetijo in željami, biti nekoč zdravnica, kirurginja.

Zato tudi odločitev, to prenesti na papir. Da se ne pozabi, da ostane vsaj kamenček v mozaiku njenega odraščajočega časa na tromeji med Jagrščami, Idrijskimi Krnicami in Šebreljskim Vrhom, ki naj bo pouk in poduk za prihodnost, dokler ne razpade poslednji list tega zapisa.

Ko se je namreč prebudil Ivanin notranji vulkan in je zavrelo v njegovem jedru, je začelo neustavljivo bruhati. Spomini, misli in besede so prehitevali drug drugega in naglica skoraj ni mogla poloviti vse lave. Posvetila se je tistemu, kar je najbolj zaznamovalo njeno življenje, a mene, kot prvega bralca, je zanimalo še vse zamolčano. Spodbujala sem jo, naj seže še globlje, na dno, kajti usedlina je vedno najbolj bogata. Naj obudi vsaj delček najbolj značilnega domačega govora, ki se je tako razlikovalo od sosednjih vasi, da včasih zaradi posmeha ni upala odpreti ust in po malem izginja celo iz njenega spomina.

Danes, ko je knjiga pred nami, sem prepričana, da je to pravi biser, mimo katerega ne morejo vse zapovedi literature, sploh ob današnji poplavi romanov, iz katerih veje toliko naveličanosti in nestrpnosti, ne nazadnje mlačnosti. Mislim, da je Ivana naredila izpit z odliko in bralcev njena pripoved ne bo pustila ravnodušnih.

Besedna igra z uporabo domačega narečja in njeni spomini kar kličejo po branju. Prisluhnimo jim, saj nam odstirajo pogled v takratno življenje, vedno skrito za tančico naivnosti in skrivnosti. S tem romanom Ivana prepušča dediščino svojih prednikov kasnejšim rodovom, svojim in našim.

Zato naj bi tudi naslovna risba na naslovnici s ponavljajočim osnovnim motivom simbolično prikazovala neskončnost novih in novih rodov, ki bodo ohranjali življenje Ivanine rojstne domačije, spomin na prednike in nje same v Šebreljskem Vrhu. Domačije, ki že več kot 400 let obnavlja korenine na istem mestu. 

Ana Balantič

Predstavili smo nov zbornik

Bil je spet en lep kulturni večer, ki smo ga skupaj s Filatelističnim društvom Idrija oblikovali člani društva RIS. Izdali smo že osmi zbornik Zaris v čas. V njem so zbrana literarna dela članov, njihovih sopotnikov in mladih piscev, sodelujočih na literarnem natečaju z naslovom: Sprejemam, ustvarjam, zapuščam.

Svoje zapise iz zbornika smo prebirali: Alenka Mihorič, Sabina Eržen, Dare Likar, Vid Prezelj, Ivana Gantar, Tilen Klinc in Ana Balantič. Z glasbenimi vložki so sodelovali učenci Glasbene šole Idrija.

Naj ponovim uvodne besede voditeljice večera Sanje Rejc:

"Pred tednom dni smo obeležili slovenski kulturni praznik in s to prireditvijo se tudi mi pridružujemo proslavljanju in se poklanjamo kulturi in umetnosti. Poklonili se bomo tudi dolgi tradiciji ustvarjanja in neodvisnega mišljenje na Idrijskem. Kaplje – so nedvomno ime, ki je zaznamovalo kulturno in politično življenje v Idriji. S filatelističnim obeležjem bomo nocoj dodali še eno kapljico v morje spomina na neke druge burne čase.

Lansko okroglo (50.) obletnico prve številke revije Kaplje so se odločili obeležiti tudi idrijski filatelisti. To so seveda storili skozi medij, ki jim je najbolj blizu – poštne vrednotnice. Tako so v društvu pripravili osebno znamko in pisemsko ovojnico, ki obe nosita podobo naslovnice revije Kaplje. Avtor le-te je arhitekt Milan Božič, z njegovim privoljenjem pa je znamko in ovojnico oblikoval predsednik FD Idrija Franci Jereb. Podobo kot tretji element zaokroži poštni žig; avtor je idrijski slikar Nande Rupnik."

Takole pa se mi je zapisalo, ko sem zbornik oblikovala in uredila:

Letos stopamo z zbornikom Zaris v čas 2016 na travnike, košenice, na obrobja gozdov. A kaj bomo tam iskali? Cvetje, kako romantično, čeprav je doba romantike v umetnosti že davno mimo, pa še vedno umetniki, esteti in predvsem pisci, z besedo potrjujejo moč neslutene lepote, ki nam jo ustvarja narava. Zakaj pa ne?

Prav cvetje je tisto, ki odgrne zaveso malodušja in spregovori o krogotoku življenja, od odmrtja v ponovno rojstvo. V cvetu je simbolika veselja, žalosti, z njim lahko komuniciramo. Iz njega veje neobremenjenost, sproščenost, v njem zaznamo srečo, ko razdaja samo sebe in ne zahteva vračila. Je vedno odprto za vse in enako do vseh. Je neslišno, a dovolj sporočilno glasno, da v nas zbudi najčistejša čustva. Ob njegovi mirnosti, preprostosti, se človek notranje pomladi. Čeprav nam krhkost cveta daje občutek minljivosti, se prav z njim dotaknemo večnosti. Zato je kot simbol ljubezni povezan z vero, miti in čaščenjem v vseh civilizacijah. Naj bo vdolben v kamen, les, izvezen na svilo, naslikan na platno, razprostrt po travniškem prtu ... Ob pogledu na tak cvet nam postane svet drugačen, mehkejši, predvsem pa bolj naš.

Članica literarnega društva RIS Alenka Mihorič nam je poklonila nekaj svojih fotografij cvetja, ki je značilno za naše kraje. Te fotografije so letos rdeča nit, ki v zborniku povezuje prispevke članov in sopotnikov literarnega društva RIS.

Vsem sodelujočim se društvo RIS zahvaljujemo za sodelovanje, posebno gospe Milanki Trušnovec, direktorici Mestne knjižne in čitalnice Idrija, za gostoljubje v njihovih prostorih.

Ana Balantič

Literarna delavnica RIS

11. februarja 2017 smo se v prostorih Doma upokojencev v Idriji srečali člani RIS-a Jože Brenčič, Ana Balantič, Vladimir Kržišnik, Ana Manfreda, Anka Vončina, Alenka Mihorič, Milan Jež in predsednica Ivana Gantar. Delavnici, ki ga je organiziralo literarno društvo RIS, sta se pridružili še kandidatki za članstvo Tanja Ocelić in Dragana Marošević .

Voditeljica literarne delavnice gospa Dragica Vesković je vodila srečanje na inovativen in zanimiv način. Ure srečanja (od 9.00 do 17.00) so minile hitro, kot bi mignil. Še takrat, ko je gospa Vesković skupini želela dovoliti odmor, se nobeden ni dvignil od mize in pogovor se je nadaljeval. Beseda je tekla o rezultatih ustvarjanja sodelujočih v zadnjem letu, o bojaznih, skrbeh in težavah piscev, skupaj smo analizirali pesmi in prozo, ki so jo za potrebe delavnice gospe Dragici Vesković poslali sodelujoči literati. Postavljali smo si vprašanja o izviru ideje posamezne stvaritve, o dosežku določenega dela, kakor tudi o najslabšem členu v njem.

Ocene sodelujočih in voditeljice delavnice so bile zelo stroge in neprizanesljive, čeprav je bil vsak avtor tudi pohvaljen vsaj za eno dobro pesem ali delček proznega prispevka in s tem dobil vsaj nekaj vetra v svoja jadra.

Čeprav smo slabe kritike nekateri sprejemali bolj kislih obrazov, smo bili po premisleku zadovoljni, saj smo se zavedli svojih napak in prejeli za delo v prihodnje kup koristnih nasvetov.

Z besedami smo se dotaknili tudi trenutnega stanja kulture v naši družbi, izrazili smo zadovoljstvo z izborom letošnjih Prešernovih nagrajencev, prebirali smo literaturo slovenskih in slovaških priznanih piscev, posebne pozornosti pa je bil deležen lanski Nobelov nagrajenec za literaturo, ameriški pop pevec Bob Dylan. Brali smo njegove pesmi v prevodu Mateja Krajnca in bili navdušeni.

Na našem srečanju je bilo tako dobro poskrbljeno za začimbe duševni hrani, za telesno pa je z dobro joto, ocvirkovka in kompotom poskrbela restavracija Doma upokojencev Idrija.

Veselimo se že naslednjega srečanja z gospo Vesković naslednje leto.

Milan Jež

VABILO