sobota, 10. junij 2017

Predstavitev knjige Tilna Klinca Utrinki

Sinoči, 9. junija 2017, sem po dolgem času preživela dve uri v izjemni družbi, ki mi je ponudila hrano za dušo, pa tudi za telo.

Mladi ustvarjalec, pesnik, v katerem je najti še neizmerno veliko drugih interesnih dejavnosti, kakor so znali povedati njegova profesorica slovenskega jezika na gimnaziji, pa ravnatelj osnovne šole, ki jo je pred dvema letoma zaključil in predsednica literarnega društva RIS iz Idrije. Mlad človek, ki zdaj obiskuje oz. zaključuje drugi letnik gimnazije, je sinoči predstavil svoj prvenec, ki ga je poimenoval »Utrinki«. Na zadnji strani pesniške zbirke je zapisano: »Sanje človeka so kot neba obleka. Utrinek reke.« In v predstavitvi je moderatorka, ki je vodila pogovor nekajkrat omenila, da je mladi ustvarjalec »mojster trenutka«, po svoje torej tudi »utrinek«, čemur so ob ustvarjalcu samem pritrdili tudi ostali trije sogovorniki. Sebe je avtor označil s trebi besedami: optimist, samosvoj in seveda, človek trenutka. Izjemno navdušujoče in navdihujoče je bilo poslušati mladega človeka, ki je pri svojih rosnih letih tako zbrano in z vso odgovornostjo in spoštljivostjo izrečenim in zapisanim besedam zastopal samega sebe in svoje ustvarjanje. V spremni besedi, ki jo je napisal ravnatelj Osnovne šole v Cerknem, kjer je bila predstavitev, je bilo zapisano: »Posebneži so bili vedno v okras našemu svetu!« Koliko neverjetnega je bilo povedanega že samo v enem samem stavku pisca uvodnika o ustvarjalcu samem, ki se je v nadaljevanju predstavil s svojimi pesmimi, poezijo, ki po zrelosti izpovedi presega mladost, ki jo je ustvarjala. In, kot je zapisal njegov nedavni ravnatelj, so mladega ustvarjalca  »… dijaška leta prelevila v resnega, vsestransko aktivnega humanista, pesniško pa je v razmeroma kratkem času izjemno napredoval.«

Pesniška zbirka »Utrinki«, katere predstavitvi sem sinoči prisostvovala, me je dejansko napolnila z globokim občudovanjem in spoštovanjem ustvarjalca, saj je njegovo izražanje občutenj nekaj čudovitega in lepega, resničnega in globokega, česar tako mladi ustvarjalni duši težko pripišemo, saj se običajno mladostniki fokusirajo v podoživljanje trenutke tematike. Pri tem pesniku, kar mu že lahko in moremo reči, pa do izraza prihaja njegova sposobnost uporabe jezika in besed, ki so nam dane na razpolago za naše izražanje … in ne samo to, vsa svoja občutja je z njemu lastno izjemnostjo in perfektnostjo upodobil z vso možno kombinacijo izražanja. Prav zato in skozi spoznavanje njegove osebnosti, ki je bila vsem obiskovalcem, ki jih ni bilo malo, predstavljena s strani moderatorke in vseh treh sodelujočih v pogovoru, se v človeka globoko zasidra njegov zapis: »Ko se čustva ujamejo v mrežo misli in misli najdejo prave besede – takrat se rodi poezija, popolna in iskrena.« Res je, mladi pesnik je to izrazil na načine, ki se človeka globoko dotaknejo.

Na večer predstavitve svojega prvenca je mladi pesnik povabil svoje prijatelje, ki so brali njegovo poezijo. Priznati moram, da mi je v trenutku, ko je stopil na oder sam in predstavil svoja dela brez predloge, prav tako njegova prijateljica in muza, ko jima je pesem prihajala iz duše in srca, spreletel po telesu srh neverjetnega ugodja in občutja nečesa izjemnega. Malokateri avtor namreč zna svoje stvaritve povedati tudi »na izust«, večina njih se pri predstavitvi poslužuje predloge. Tudi to mi je bilo pri tem ustvarjalcu fascinantno.

In ko sem tako poslušala njegovo pesem »Podarjena«, se mi je orosilo oko. V obliki akrostiha je posvečena mami in očetu, v katerih ima vso podporo in vso potrebno ljubezen, seveda ob svoji muzi, dekletu, v katerem prav tako najde tisto, kar potrebuje … ustvarjalnost, ljubezen do svojega početja, ljubezen do življenja, za katerega sam pravi: »Življenje je tako preprosto. Ne kompliciraj ga!« in po motu tudi živi.

Ob poslušanju vseh njegovih prijateljev, ki so predstavili njegove pesmi in katerih izvajanje je bilo pospremljeno z vložki klavirske glasbe, mimogrede tudi sam je bil izvajalec klavirske uverture v poseben večer, kot samouk seveda, kar je vsem prisotnim že v samem začetku ponujalo tisti občutek nečesa posebnega, v kar se je večer tudi prelevil, sem razmišljala o zapisu enega naših pesniških velikanov »Veš, poet, svoj dolg?« …

Veš, poet, svoj dolg?
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo:
vsi jo bomo povzeli za tabo.

Mislim si, da je naš mladi ustvarjalec začutil v sebi to sporočilo nekoga, ki je svoja občutenja izražal na način, kot ga izraža sedaj on sam … s pesmijo, s poezijo ! Mislim si, da se je sporočilo dotaknilo tistega nečesa v mladeniču, ki je hlepelo po tem, da se to, kar čuti, doživlja, preživlja, zaznava … podeli z ljudmi, ki doživljajo nekaj podobnega, ki si želijo razumeti svoja občutenja in se odzval temu sporočilu tako, da je svoja dela in svoje ustvarjanje objavil v pesniškem prvencu, za katerega srčno upam, da ni zadnji in da bodo luč sveta ugledala tudi tista ustvarjanja, ki so ostala v predalu. Vrgel je, mladenič, pesem v svet in povzeli smo jo za njim …

Tilen Klinc, iskrena hvala za ta nepozaben večer, za to nepozabno doživetje in tako, kot vsi obiskovalci včerajšnje predstavitve, si tudi jaz želim še prebiranja tvojih nadaljnjih ustvarjanj. In mimogrede, pesem »Padec« se me je globoko dotaknila. Ni tista, za katero bi dejala, da mi je najbolj všeč, ker je to »nepravična« izbira, ki je ne morem narediti, saj so mi všeč vse pesmi. Nobena me ni pustila ravnodušne, globoko v dušo pa se mi je vsidrala prav ta. Morda zato, ker kot mlad človek, ki naj bi mu bili padci prihranjeni ali pa naj bi bili vsaj neboleči, komajda zaznavni in katere bi vam človek rad na vsak način prihranil, kajti vaš smeh in vaša mladost je mladost in smeh nas samih, ki smo se smejati kdaj pa kdaj že pozabili in prenekateri mladost odmislijo, kot da je niso doživeli in je nočejo več prav razumeti … a kot mlad človek, ki doživlja tudi to, si s svojo neverjetno občutenostjo zapisal, kot bi tega ne želel pozabiti. Morda… morda se me je tudi zato precej dotaknila prav ta …

Padec

Stojim na robu prepada
in pod menoj se odpira
globoka jama suhih solza.
Čakam le še zadnji glasni pok,
na poslednji sunek vetra v hrbet,
ki me bo skozi dušeči zrak porinil
z visoke pečine veselja
med pekoče solze duše,
ovite v hladne rjuhe
osamljenih noči.

Vem, da se včasih iz človeka porodijo najlepše stvaritve prav takrat, ko ima ustvarjalec svojo muzo. In ko je bila s stani avtorja pesniške zbirke predstavljena pesem »Slikarsko platno« iz opusa ljubezenskih pesmi, se mi je ob spremljanju njegovega nenehnega pogledovanja k svoji muzi, ki se ji je na nek način zahvaljeval za vse, kar mlad človek ima, jo v mislih pobožal, objel in delil svojo srečo s svojim čudovitim dekletom, ki je tudi deklamirano njegovo pesem "Kdaj«, se mi je milo storilo. 

Kdaj ?

Šele takrat, ko zmanjka ti solza, spoznaš,
kako živeti je v suši.
Šele takrat, ko vse razdaš,
vidiš, kaj zares imaš.
Šele takrat, ko ugotoviš,
da nekomu z malim veliko podariš,
iščeš med ljudmi
tople, prijetne poti.
Vsaka ima svoj pomen, vsaka smisel,
če vsako ceniš, ko jo rišeš,
gledaš z očmi in s srcem vidiš
ter poslušaš z ušesi, z dušo slišiš.

In ne samo meni… Globina izpovedi ponovno dokazuje, kako lahko, kljub današnjemu času, ko očitamo mladim njihovo »površnost in brezbrižnost ter nekontrolirano objestnost« in jim na vsak način hočemo predstaviti le naše težave za preživetje, da, ta globina dokazuje, da tudi mladi ljudje mislijo in razmišljajo drugače, da vidijo in občutijo vse, kar se okrog njih in tudi zaradi njih dogaja. In ob tej pesmi sem začutila le še globlje spoštovanje do mladega avtorja in do njemu podobnih, ki kljub svoji mladosti vedo, kaj je tisto »malo«, kaj je tisto »več« in kaj »veliko« in ki vedo tudi, kaj je tisto »nič« … Zadovoljna in polna prijetnih občutkov sem se vrnila domov v prebiranje pesniške zbirke, ki sem jo dobila s posvetilom in bo našla mesto na moji polici tistih, katerih dela tako rada prebiram v upanju, da ne bo osamljena, da bo čakala na novo knjižico, na svoje nadaljevanje. Tilen Klinc, hvala ti.

Marija Mariči Lapanja
 




nedelja, 04. junij 2017

Sonček nad kostanji, v njihovi senci pa brana beseda

Maraton branja, že tretji po vrsti, ki ga je organiziralo Literarno društvo RIS iz Idrije, je bilo tudi letos vsebinsko bogato, bralcev veliko, gledalcev pa prav tako.

Letos smo menjali lokacijo, zbrali smo se pod kostanji, tik zraven bara Gabron. Čudovita odločitev!

Branja so se udeležili: Ana Balantič, Slavica Uršič, Tanja Ocelič, Dragana Maroševič, Marija Knafelj, Dragica Čuk-Novak, Jože Brenčič, Marina Tunjič in Ivana Gantar.

Med povabljenimi gosti pa so bili: Ječka Trček, Bin, Karmen Vidmar, Ivanka Kostatino ter Ela Tavčar. Slednja je brala pesmi Ane Manfreda.

Skupaj s številnimi obiskovalci, ki so si istočasno pri Gabronu v Idriji, v blagodejni senci privoščili hladne napitke in sladoled, smo lahko prisluhnili pesmim, haikujem, pravljicam, odlomkom iz zgodb. Božajoče za ušesa in za srca!

Poleg brane besede pa so program prijetno popestrili še solo pevka Taja Jereb in mlade plesalke Plesnega kluba Idrija pod mentorstvom Janje Kravos.

S svojim nastopom pa nas je počastila tudi letošnja Vitezinja poezije po izboru občinstva v Mariboru, ki ga organizira založba Pivec, Majda Kočar.

Poezija, ki jo piše in kdaj pa kdaj tudi pretoči v šansone, je bila tudi v Idriji, na Maratonu branja, dotakljiva in izjemna.

Za organizacijo dogodka je poskrbela – tako kot po navadi – predsednica RIS-a Ivana Gantar, literarni dogodek pa sem povezovala Milena Miklavčič.

Zapisala: Milena Miklavčič

Fotografije: Jože Brenčič













ponedeljek, 29. maj 2017

torek, 25. april 2017

Noč knjige 21. april 2017

Leta 1995 je UNESCO 23. april razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Na godovni dan svetega Jurija leta 1616 so namreč umrli trije veliki književniki, Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega.
Jurjevo je za Katalonce praznik vrtnic in podarjanje tega cvetja. Kdor pa ta dan kupi knjigo, dobi v dar tudi vrtnico.
Člani RIS-a, Vinko Tavčar, Tilen Klinc, Vladimir Kržišnik, Danaja Lampe, Slavica Uršič, Ivana Gantar in Ana Balantič smo tokrat medse sprejeli novo članico Marijo Knafelj. Vrtnic si vseeno nismo podarjali, ampak smo v nekdanjem hotelu Nanos obložili mizo s samo nekaterimi knjigami, ki smo jih člani do sedaj izdali. Namen tega je bila spodbuda, da bi bile knjige poslej ne samo natisnjene, ampak tudi prodajane, oziroma kupovane, ter posledično bolj brane, brez zaničljivega pridiha "prebral sem in preživel".
Zvesti člani literarnega društva RIS smo se ob glasbi domačega ansambla nadobudnih mladeničev podali v bralne vode svojih del in se šli kdo bo prebral več. Lepo in pohvalno, kdor pa je ta večer zamudil, naj mu bo žal.


Ana Balantič