petek, 13. januar 2017

VABILO - LITERARNI NATEČAJ 2017



Literarno društvo Ris Lapajnetova 7, 5280 Idrija

Razpisuje literarni natečaj

za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo 3500 znakov s presledki ali pesniško stvaritev
z naslovom:

»Kam izginja moj jezik«

Na natečaju lahko sodelujejo učenci osmih in devetih razredov osnovnih šol na Idrijskem in Cerkljanskem.

Kako sodelovati?
Literarna dela morajo biti napisana v slovenskem jeziku.
Avtor naj svoje delo označi s šifro in ga priloži v email sporočilu, označenem z zadevo:
Za literarni natečaj. 

Avtor naj navede tudi svoje kontaktne podatke (ime in priimek, letnico rojstva, naslov bivališča, telefonsko številko in šolo, ki jo obiskuje). 
Za anonimnost natečaja jamči predsednica društva RIS
Ivana Gantar.
Avtor s poslanim delom dovoljuje objavo svojega dela v tiskanih in elektronskih medijih.
Literarno društvo Ris zagotavlja popolno anonimnost natečaja.
Poslana dela bo pregledala in razvrstila 5 članska strokovna komisija, ki jo bodo sestavljali slavisti iz vsake osnovne šole po en član ter ena zunanja sodelavka.

Posamezni avtor lahko sodeluje s proznim in poetičnim delom, ki ju pošlje 

do vključno 30. aprila 2016 na elektronski naslov:
ivanka.gantar @)gmail.com

Natečaj se bo zaključil na prireditvi Literarnega društva Ris s slovesno razglasitvijo rezultatov komisije in podelitvijo knjižnih nagrad avtorjem najboljšim treh proznih in poetičnih del.


Datum prireditve bo objavljen po končanem zbiranju
na natečaj prispelih del.

Nagrajena dela bodo objavljena v zborniku Zaris v čas 2017

VABLJENI K SODELOVANJU!

četrtek, 29. december 2016

December, mesec spominov, praznovanj in snovanj

26. decembra 2016 smo se ustvarjalci Literarnega društva RIS prvič od ustanovitve (februarja leta 2008) sestali na delovnem, družabnem in zaključnem večeru v gostilni Kos v Idriji.

Slaba polovica nas je bila in čeprav so člani prišli iz Žirov, Sovodnja, Nove Gorice, Cerknega in Vrhnike, kar pomeni, da jih je čakala dolga pot domov, se nam je uspelo družiti, brati nove pesmi in zgodbe, poslušali predstavitve treh novih članov in okvirno izdelati načrt dela za naslednje leto. Letos smo načrt dela prvič tudi terminsko določili.

Da je bila odločitev za takšno sproščeno srečanje in klepet med člani prava, potrjuje dejstvo, da ga imamo v načrtu tudi za naslednje leto. Tega ste si zaželeli: Jože Brenčič, Milena Miklavčič, Boštjan Šifrar, Vinko Tavčar, Vladimir Kržišnik, Ana Balantič, Ksenija Zmagaj, Sabina Eržen, Tilen Klinc, Marina Tunjič, Ana Manfreda, Milan Jež, Dare Likar in Anka Vončina. Tudi datum naj bi postal tradicija, torej 26. december.

Smo pa bili prav te dni povabljeni v goste med varovance Doma upokojencev na Marofu. Tam smo gostovali 29. decembra: Radica Pahor, Lan Patrik Lampe, Ivana Gantar, Danaja Lampe, Sabina Eržen, Dare Likar in Vinko Tavčar.

Osemletni Lan Patrik, učenec Glasbene šole Idrija, je navdušil z igranjem trobente. Za igranje tega instrumenta se je odločil letos septembra, že tokrat pa nam je zaigral dve skladbi brez pomoči notnega zapisa. Pokazal pa je tudi izreden talent za branje idrijskega narečja, saj je s seboj prinesel knjigo Lidije Kleindienst, za naslovom Bom knapa uzila, bam zmirej vesila. Z branjem anekdot in prigod v pristni Idrijščini je Lan nasmejal poslušalce in požel velik aplavz.

Z iskricami v očeh in dobrimi željami za prihodnje leto in drobcenimi darili, ki jih izdelujejo varovanci doma, smo z veseljem sprejeli vabilo, da se kmalu spet srečamo.


Zapisala: Ivana Gantar

Foto: Jože Brenčič










ponedeljek, 28. november 2016

Nazdravimo poeziji, nazdravimo ljubezni

   
     Člani Literarnega društva RIS  iz Idrije smo v soboto, 26. novembra, v hotelu Cerkno organizirali prav poseben kulturni dogodek. Naslovili smo ga Večer poezije, vina, pesmi in plesa.
     V goste smo povabili KUD Božo Račič iz Adlešičev, njihove pevce, plesalce in rokodelce. Prišli so tudi vinar Anton Vinopivec - Dolc, Bernarda Kump ter predstavniki Krajinskega parka Kolpa skupaj s svojo šefico Tončko Jankovič.
     Že v prvem trenutku, ko smo se rokovali, smo lahko začutili, da so s seboj pripeljali poln avtobus dobre volje, smeha, pesmi in neizčrpen vir energije. Skoraj dve uri so nas potem razveseljevali s svojim bogatim kulturno-etnološko obarvanim programom.
     Pesnikom iz RIS-a so se pridružili prijatelji iz Kulturnega društva Tolmin. Družno smo kulturnemu programu dodali prgišče izpovedne poezije. Brali so: Ksenija Zmagaj, Vladimir Kržišnik, Ivana Gantar, Dare Likar, Ana Balantič, s svojima nastopoma sta nas počastila celo člana kobariškega KUD NIT Marjeta Manfreda in Rok Alboje.
     Večer, ki ga je organizirala in tudi vodila Milena Miklavčič, smo potem zaključili v prijetnem kramljanju ob kozarčku rujnega ''belokranjca'', ki ga je pridelal vinar Anton Vinopivec – Dolc.
Dogodek, ki je na Cerkljanskem prvič združil pesnike in dve zelo različni pokrajini Cerkljansko in Belo krajino, bi lahko bil še veliko lepši in pestrejši, če ne bi bili stoli za obiskovalce tako kot se zadnje čase pogosto dogaja prazni.
     Zakaj je tako malodane po vsej Sloveniji pa tudi na Idrijskem, oziroma na Cerkljanskem, ne vemo. Morda bo kakšno bolj poglobljeno raziskavo o tej pereči težavi naredil kdo od tukajšnjih psihologov, sociologov ali psihiatrov. Razlogi o tem, zakaj domačini raje sedijo doma, kot da bi obiskali takšno, nadvse zanimivo prireditev, bi konec koncev zanimali tudi nas. Če ne zaradi drugega, zato da bi vedeli, ali je tovrstne dogodke sploh še smiselno organizirati.



Zapisala: Milena Miklavčič
Fotografije: Ana Balantič, Tončka Jankovič











sreda, 23. november 2016

Preber’te!

Konec tedna, konkretneje cel petkov deževni dan, sem preživel zelo literarno. Predavanje zelo podkovanega literarnega strokovnjaka, delavnica o (samo)izdajanju knjig, sprehod po starem jedru Maribora in večerna predstavitev (nas) finalistov na prireditvi v »Literarni hiši« je bila kar zanimiva izkušnja. Čeprav nisem ravno ljubitelj tečajev pisanja, delavnic in podobnih reči, sem s slišanim kar zadovoljen. Nekaj napak, ki jih delam in možnosti kako bi to popravil, sem z zanimanjem vzel na znanje.
Vsekakor pa sem, posebno, ko je vse skupaj trajalo že kar nekaj ur, začel dvomiti o tem, v kakšni meri je ravno tehnično znanje, posebno tehnično v smislu konkretne izdelave knjige, najpomembnejše pri stvari.
Kolikor me poznate, veste, da sem človek navdiha, ki ga uresničujem na dah, z zaletom in brez ustavljanja. Od perfekcionizma me loči ogromen prepad neučakanosti in površnosti. Tako, da sem idealen za delanje večine napak, ki so mi jih strokovno opisali. Pa vendar sem še vedno mnenja, da je za pisanje nekaj usodno pomembnih stvari na vrsti prej, kot pridemo do tega, kako bomo oblikovali platnice in izbrali obliko črk. Jaz v tej fazi razmišljam predvsem o pogumu, samozavesti in prepotrebni samokritiki. Z malo slabe vesti sem nekoliko razbil kontekst ravno s temi pomisleki. (No, pa verjetno ni bilo prehudo.)
Ravno zaradi tega, kot tudi zaradi pomanjkanja časa, nisem načel ene od še bolj žgočih težav. Kdo bo te, literarno dovršene in nadvse lično izdelane bukve bral? Svoje skrajno negativno mnenje o bralnih navadah ljudi sem zato pojasnjeval šele potem, v neuradnem pogovoru med udeleženci. Ko sem pojasnil svoja opažanja med svojimi znanci in sodelavci, me je neka gospa, zelo zanimivo, vprašala:
»A vsaj cajtenge berejo?«
Potem pa se je vsul plaz kritik na tiste pišoče ljudi, ki jim pravimo novinarji! Jaz jih na nek način razumem. Pa ne samo zato, ker pač opravljajo svoje delo, po navodilih urednikov in bolj ali manj po »pravilih« svoje stroke. V mislih imam seveda tiste, ki nam servirajo novice vroče, še posebno pa novinarje v manj kvalitetnih, rumenih medijskih ropotalih. Razumem jih zato, ker nekako delujejo v skladu s povprečno, večinsko človeško pametjo. Ta se je odvadila kunzumirati podatke, na način, ki bi bil po mojem potreben. Na način, da novico sprejmemo, o njej razmislim, jo pretehtamo in do nje ustvarimo neko distanco. To tuhtanje mi je prišlo na dan na primer ob misli, kako zelo bi bilo zdaj po štirinajstih dneh nesmiselno, da bi na blogu analiziral Donalda Trumpa. Pa čeprav se morebiten problem okoli izvolitve ameriškega Berlusconija ni še niti začel, je za nas in za večino ljudi zadeva že tako zelo mimo, kot da je v bistvu sploh več ni. Podobno bi lahko razmišljal o raznih migrantskih krizah, o okoljskih problematikah in še marsičemu. Sem pa na novinarje, na ta ceh, ki je že zdavnaj postal nekaj čisto drugega, kar naj bi po mojem bil, večkrat jezen zaradi drugih, domnevno manjših stvari. Ki pa imajo podoben vzorec. Ti modeli znajo narediti dramo iz česarkoli. In ravno tako, kot je v bistvu sam dogodek nevreden vsesplošne pozornosti, ravno tako kot je vsesplošne pozornosti nevreden že sam medij, ravno tako, kot je medij že sam po sebi mišljen, kot proizvajalec vsakodnevnih tračev z minimalnim rokom trajanja, tako tudi pretirano patetična novica že isti, ali pa vsaj že naslednji dan izzveni. Povožena od naslednjih podobnih prenapihnjenih dogodkov. Poleg vsega pa ne pospravi za sabo. Ne popravi tistega kar je razrila. Ostanejo prizadeti, včasih osramočeni, pogosto imajo žrtve psihične posledice. No, glede tega me zadeva pogosto nekoliko jezi.
Vendar pa, kot že rečeno, krivdo zlahka razdelimo med obe strani. Med proizvajalce tragičnih, srhljivih nekajvrstičnih zapisov, opremljenih s čim več slikovnega materiala, izbranega po istih kriterijih in na drugi strani uporabnika, ki ni več pripravljen sprejemati drugačne informacije. Celo tako je to postalo očitno in hudo, da je uporabnik medija, ki si zjutraj ob kavi razgrne ceneni cajteng, in si zanj vzame pet minut, v bistvu še kar dober bralec. Ki je sam zase seveda tudi prepričan, da ima o vsem dovolj podatkov in da je njegovo mnenje dovolj izdelano.
»Ne, niti cajtengov po večini ne!« sem gospe odgovoril, ko smo imeli v mislih mladino, ki seveda željene informacije, ki to pogosto niti niso, dobijo na sodobnejši, digitalen način.
Seveda je mogoče moje videnje problema branja, kolikor to sploh je problem, malenkost hujše, ker svoja opažanja beležim v proizvodnji, v oštariji, med nami manj izobraženimi ljudmi s pičlim stikom z umetnostjo in kulturo nasploh. Mogoče pa v resnici sploh ni tako velikih razlik. Kdo ve!? Gospe sem namreč pojasnil, kako odgovorijo ljudje, ko jih vprašaš ali kdaj preberejo kakšno knjigo. Tisti starejši, ti malo v zadregi pojasnijo, da nimajo časa, da že malo slabo vidijo, da ob branju zvečer takoj zaspijo in podobne reči. Mlajši pa nimajo kakšne posebne zadrege, Kar iz taprve, ti jasno odvrnejo: » A si ti malo neumen? Knjige da bi bral!?«
Eno od zelo pomembnih navodil na omenjenem literarnem dnevu je bilo tudi nekakšna samocenzura, seciranje in večkratno preverjanje lastnih tekstov. Rezanje, popravljanje, branje naprej in nazaj. Jaz sem tudi pri tem po večini padel. Že takoj, ko sem stipkal ta današnji blog, mi je bilo jasno, da sem spet zmetal skupaj »hruške in japke« in komaj speljal smiselne paralele.
Vendar. Nekaj so pravila, drugo smo pa ljudje. In slednji imamo zelo različne karakterje.
Poleg tega pa je vprašanja, kdo bo to sploh prebral!

Dare Likar

Člani društva čestitamo Daretu za uvrstitev na državno (finalno) srečanje seniorskih piscev "V zavetju besede", ki se je odvijalo v Mariboru 18. 11. 16!

ponedeljek, 07. november 2016