četrtek, 29. december 2016

December, mesec spominov, praznovanj in snovanj

26. decembra 2016 smo se ustvarjalci Literarnega društva RIS prvič od ustanovitve (februarja leta 2008) sestali na delovnem, družabnem in zaključnem večeru v gostilni Kos v Idriji.

Slaba polovica nas je bila in čeprav so člani prišli iz Žirov, Sovodnja, Nove Gorice, Cerknega in Vrhnike, kar pomeni, da jih je čakala dolga pot domov, se nam je uspelo družiti, brati nove pesmi in zgodbe, poslušali predstavitve treh novih članov in okvirno izdelati načrt dela za naslednje leto. Letos smo načrt dela prvič tudi terminsko določili.

Da je bila odločitev za takšno sproščeno srečanje in klepet med člani prava, potrjuje dejstvo, da ga imamo v načrtu tudi za naslednje leto. Tega ste si zaželeli: Jože Brenčič, Milena Miklavčič, Boštjan Šifrar, Vinko Tavčar, Vladimir Kržišnik, Ana Balantič, Ksenija Zmagaj, Sabina Eržen, Tilen Klinc, Marina Tunjič, Ana Manfreda, Milan Jež, Dare Likar in Anka Vončina. Tudi datum naj bi postal tradicija, torej 26. december.

Smo pa bili prav te dni povabljeni v goste med varovance Doma upokojencev na Marofu. Tam smo gostovali 29. decembra: Radica Pahor, Lan Patrik Lampe, Ivana Gantar, Danaja Lampe, Sabina Eržen, Dare Likar in Vinko Tavčar.

Osemletni Lan Patrik, učenec Glasbene šole Idrija, je navdušil z igranjem trobente. Za igranje tega instrumenta se je odločil letos septembra, že tokrat pa nam je zaigral dve skladbi brez pomoči notnega zapisa. Pokazal pa je tudi izreden talent za branje idrijskega narečja, saj je s seboj prinesel knjigo Lidije Kleindienst, za naslovom Bom knapa uzila, bam zmirej vesila. Z branjem anekdot in prigod v pristni Idrijščini je Lan nasmejal poslušalce in požel velik aplavz.

Z iskricami v očeh in dobrimi željami za prihodnje leto in drobcenimi darili, ki jih izdelujejo varovanci doma, smo z veseljem sprejeli vabilo, da se kmalu spet srečamo.


Zapisala: Ivana Gantar

Foto: Jože Brenčič










ponedeljek, 28. november 2016

Nazdravimo poeziji, nazdravimo ljubezni

   
     Člani Literarnega društva RIS  iz Idrije smo v soboto, 26. novembra, v hotelu Cerkno organizirali prav poseben kulturni dogodek. Naslovili smo ga Večer poezije, vina, pesmi in plesa.
     V goste smo povabili KUD Božo Račič iz Adlešičev, njihove pevce, plesalce in rokodelce. Prišli so tudi vinar Anton Vinopivec - Dolc, Bernarda Kump ter predstavniki Krajinskega parka Kolpa skupaj s svojo šefico Tončko Jankovič.
     Že v prvem trenutku, ko smo se rokovali, smo lahko začutili, da so s seboj pripeljali poln avtobus dobre volje, smeha, pesmi in neizčrpen vir energije. Skoraj dve uri so nas potem razveseljevali s svojim bogatim kulturno-etnološko obarvanim programom.
     Pesnikom iz RIS-a so se pridružili prijatelji iz Kulturnega društva Tolmin. Družno smo kulturnemu programu dodali prgišče izpovedne poezije. Brali so: Ksenija Zmagaj, Vladimir Kržišnik, Ivana Gantar, Dare Likar, Ana Balantič, s svojima nastopoma sta nas počastila celo člana kobariškega KUD NIT Marjeta Manfreda in Rok Alboje.
     Večer, ki ga je organizirala in tudi vodila Milena Miklavčič, smo potem zaključili v prijetnem kramljanju ob kozarčku rujnega ''belokranjca'', ki ga je pridelal vinar Anton Vinopivec – Dolc.
Dogodek, ki je na Cerkljanskem prvič združil pesnike in dve zelo različni pokrajini Cerkljansko in Belo krajino, bi lahko bil še veliko lepši in pestrejši, če ne bi bili stoli za obiskovalce tako kot se zadnje čase pogosto dogaja prazni.
     Zakaj je tako malodane po vsej Sloveniji pa tudi na Idrijskem, oziroma na Cerkljanskem, ne vemo. Morda bo kakšno bolj poglobljeno raziskavo o tej pereči težavi naredil kdo od tukajšnjih psihologov, sociologov ali psihiatrov. Razlogi o tem, zakaj domačini raje sedijo doma, kot da bi obiskali takšno, nadvse zanimivo prireditev, bi konec koncev zanimali tudi nas. Če ne zaradi drugega, zato da bi vedeli, ali je tovrstne dogodke sploh še smiselno organizirati.



Zapisala: Milena Miklavčič
Fotografije: Ana Balantič, Tončka Jankovič











sreda, 23. november 2016

Preber’te!

Konec tedna, konkretneje cel petkov deževni dan, sem preživel zelo literarno. Predavanje zelo podkovanega literarnega strokovnjaka, delavnica o (samo)izdajanju knjig, sprehod po starem jedru Maribora in večerna predstavitev (nas) finalistov na prireditvi v »Literarni hiši« je bila kar zanimiva izkušnja. Čeprav nisem ravno ljubitelj tečajev pisanja, delavnic in podobnih reči, sem s slišanim kar zadovoljen. Nekaj napak, ki jih delam in možnosti kako bi to popravil, sem z zanimanjem vzel na znanje.
Vsekakor pa sem, posebno, ko je vse skupaj trajalo že kar nekaj ur, začel dvomiti o tem, v kakšni meri je ravno tehnično znanje, posebno tehnično v smislu konkretne izdelave knjige, najpomembnejše pri stvari.
Kolikor me poznate, veste, da sem človek navdiha, ki ga uresničujem na dah, z zaletom in brez ustavljanja. Od perfekcionizma me loči ogromen prepad neučakanosti in površnosti. Tako, da sem idealen za delanje večine napak, ki so mi jih strokovno opisali. Pa vendar sem še vedno mnenja, da je za pisanje nekaj usodno pomembnih stvari na vrsti prej, kot pridemo do tega, kako bomo oblikovali platnice in izbrali obliko črk. Jaz v tej fazi razmišljam predvsem o pogumu, samozavesti in prepotrebni samokritiki. Z malo slabe vesti sem nekoliko razbil kontekst ravno s temi pomisleki. (No, pa verjetno ni bilo prehudo.)
Ravno zaradi tega, kot tudi zaradi pomanjkanja časa, nisem načel ene od še bolj žgočih težav. Kdo bo te, literarno dovršene in nadvse lično izdelane bukve bral? Svoje skrajno negativno mnenje o bralnih navadah ljudi sem zato pojasnjeval šele potem, v neuradnem pogovoru med udeleženci. Ko sem pojasnil svoja opažanja med svojimi znanci in sodelavci, me je neka gospa, zelo zanimivo, vprašala:
»A vsaj cajtenge berejo?«
Potem pa se je vsul plaz kritik na tiste pišoče ljudi, ki jim pravimo novinarji! Jaz jih na nek način razumem. Pa ne samo zato, ker pač opravljajo svoje delo, po navodilih urednikov in bolj ali manj po »pravilih« svoje stroke. V mislih imam seveda tiste, ki nam servirajo novice vroče, še posebno pa novinarje v manj kvalitetnih, rumenih medijskih ropotalih. Razumem jih zato, ker nekako delujejo v skladu s povprečno, večinsko človeško pametjo. Ta se je odvadila kunzumirati podatke, na način, ki bi bil po mojem potreben. Na način, da novico sprejmemo, o njej razmislim, jo pretehtamo in do nje ustvarimo neko distanco. To tuhtanje mi je prišlo na dan na primer ob misli, kako zelo bi bilo zdaj po štirinajstih dneh nesmiselno, da bi na blogu analiziral Donalda Trumpa. Pa čeprav se morebiten problem okoli izvolitve ameriškega Berlusconija ni še niti začel, je za nas in za večino ljudi zadeva že tako zelo mimo, kot da je v bistvu sploh več ni. Podobno bi lahko razmišljal o raznih migrantskih krizah, o okoljskih problematikah in še marsičemu. Sem pa na novinarje, na ta ceh, ki je že zdavnaj postal nekaj čisto drugega, kar naj bi po mojem bil, večkrat jezen zaradi drugih, domnevno manjših stvari. Ki pa imajo podoben vzorec. Ti modeli znajo narediti dramo iz česarkoli. In ravno tako, kot je v bistvu sam dogodek nevreden vsesplošne pozornosti, ravno tako kot je vsesplošne pozornosti nevreden že sam medij, ravno tako, kot je medij že sam po sebi mišljen, kot proizvajalec vsakodnevnih tračev z minimalnim rokom trajanja, tako tudi pretirano patetična novica že isti, ali pa vsaj že naslednji dan izzveni. Povožena od naslednjih podobnih prenapihnjenih dogodkov. Poleg vsega pa ne pospravi za sabo. Ne popravi tistega kar je razrila. Ostanejo prizadeti, včasih osramočeni, pogosto imajo žrtve psihične posledice. No, glede tega me zadeva pogosto nekoliko jezi.
Vendar pa, kot že rečeno, krivdo zlahka razdelimo med obe strani. Med proizvajalce tragičnih, srhljivih nekajvrstičnih zapisov, opremljenih s čim več slikovnega materiala, izbranega po istih kriterijih in na drugi strani uporabnika, ki ni več pripravljen sprejemati drugačne informacije. Celo tako je to postalo očitno in hudo, da je uporabnik medija, ki si zjutraj ob kavi razgrne ceneni cajteng, in si zanj vzame pet minut, v bistvu še kar dober bralec. Ki je sam zase seveda tudi prepričan, da ima o vsem dovolj podatkov in da je njegovo mnenje dovolj izdelano.
»Ne, niti cajtengov po večini ne!« sem gospe odgovoril, ko smo imeli v mislih mladino, ki seveda željene informacije, ki to pogosto niti niso, dobijo na sodobnejši, digitalen način.
Seveda je mogoče moje videnje problema branja, kolikor to sploh je problem, malenkost hujše, ker svoja opažanja beležim v proizvodnji, v oštariji, med nami manj izobraženimi ljudmi s pičlim stikom z umetnostjo in kulturo nasploh. Mogoče pa v resnici sploh ni tako velikih razlik. Kdo ve!? Gospe sem namreč pojasnil, kako odgovorijo ljudje, ko jih vprašaš ali kdaj preberejo kakšno knjigo. Tisti starejši, ti malo v zadregi pojasnijo, da nimajo časa, da že malo slabo vidijo, da ob branju zvečer takoj zaspijo in podobne reči. Mlajši pa nimajo kakšne posebne zadrege, Kar iz taprve, ti jasno odvrnejo: » A si ti malo neumen? Knjige da bi bral!?«
Eno od zelo pomembnih navodil na omenjenem literarnem dnevu je bilo tudi nekakšna samocenzura, seciranje in večkratno preverjanje lastnih tekstov. Rezanje, popravljanje, branje naprej in nazaj. Jaz sem tudi pri tem po večini padel. Že takoj, ko sem stipkal ta današnji blog, mi je bilo jasno, da sem spet zmetal skupaj »hruške in japke« in komaj speljal smiselne paralele.
Vendar. Nekaj so pravila, drugo smo pa ljudje. In slednji imamo zelo različne karakterje.
Poleg tega pa je vprašanja, kdo bo to sploh prebral!

Dare Likar

Člani društva čestitamo Daretu za uvrstitev na državno (finalno) srečanje seniorskih piscev "V zavetju besede", ki se je odvijalo v Mariboru 18. 11. 16!

ponedeljek, 7. november 2016

sobota, 15. oktober 2016

Jože Brenčič

Naš član Jože Brenčič na spletnem časopisu Spletni čas objavlja pesmi in recenzije svojega dvojezičnega prvenca Okruški optimizma / Krhotine optimizma.

Objavo lahko preberete na spodnji povezavi.

http://www.inovelmedia.si/home/poezija-za-tiste-ki-je-nimajo-nikoli-dovolj/objave---poezija/okruskioptimizmaavtorjozebrencicoktober2016

sobota, 30. julij 2016

PESNIŠKO DRUŽENJE V ŠEBRELJAH


   Lep sončen dan je bil v petek, 22.7.2016. Zame skoraj pretopel, zato sem se z velikim veseljem odpeljala iz Nove Gorice po Soški dolini navzgor. Cilj moje poti je bila tokrat Šebreljska planota, kjer naj bi se ob 17.45 zbrali člani Literarnega društva RIS Idrija, pa tudi vsi tisti, ki radi prisluhnejo poeziji.
   Vožnja ob Soči, ki se je bleščala v popoldanskem soncu, in med hribi, ki so se zrcalili na njeni gladini, me je od nekdaj navduševala. Tokrat so me kilometri vztrajno peljali dalje in kar prehitro sem se znašla na sotočju Idrijce in Bače. V križišču sem volan usmerila proti idrijski dolini, ki je postajala čedalje ožja. V Stopniku je cesta prečkala reko in se strmo zarila v hrib. Vodila me je v neznano, ovinki so desno pa levo, tesno drug za drugim, vijugali navzgor.
   Na vrhu se je pred menoj razprla prostrana planota s čudovitim pogledom na okoliške hribe. Ustavila sem se pred cerkvico sv. Ivana, dih mi je zastajal ob prelepem razgledu. Kako lepa je moja dežela! Vpijala sem podobo Kojce in Porezna, ki sta od tod videti čisto drugače kot iz smeri moje rodne Baške grape.
   Pred cerkvico, ob bifeju Pr` sv. Ivanu, se nas je zbralo lepo število. Lastnik bifeja Mario Mlakar nam je prijazno zagotovil prostor. Kdor je želel, si je lahko še pred začetkom prireditve pogledal arheološko najdišče – jamo Divje babe. Medtem sta Vinko Tavčar in Dare Likar neopazno in zelo hitro postavila ozvočenje. Po uvodnih zvokih obeh kitar in ubranih glasov se je program začel zares – v dvorani na prostem, ob mizah in klopcah v senci dreves. Urejen travnik je bil prizorišče dogodka, idilični hribi pa so kot kulise obkrožali naš travnati oder. Po mikrofonu se je prva oglasila voditeljica, povezovalka in napovedovalka Marija Lapanja, ki je med pripoved o Šebreljah vključila poezijo RISOVCEV. Nastopili so Ivana Gantar, Ana Balantič, Vladimir Kržišnik, Alenka Mihorič, Dare Likar, Ana Manfreda, Jože Brenčič, Slavica Uršič, Ivica Pirih, Sabina Eržen in Jože Omerzu. Vsak je prebral svoje tri prispevke in bil nagrajen z aplavzom. Vinko Tavčar in Dare Likar sta z vmesnimi glasbenimi vložki dopolnjevala prireditev, ki se je odvijala globoko doživeto, a preprosto prijetno in nepozabno.
   Druženje je popestrila domačinka Cvetka, ki nam je postregla z žganci, jih prelila z ocvirki in kot včasih smo grlo splaknili z jogurtom. Vonj in okus po domačem je v zeleni restavraciji na svežem zraku tako obnorel naše brbončice, da tega ne bodo zlahka pozabile.
   Za dodatno presenečenje pa je poskrbela Ana Balantič. Bližal se je njen god, pa še jubilejni rojstni dan, zato je pripeljala velikansko torto in z nami delila sladko veselje. Za njen dvojni jubilej ji ob tej priložnosti vsi še enkrat voščimo vse najboljše in še veliko ustvarjalnih let.
   Literarno druženje je preraslo v prijateljsko druženje z veliko petja in dobre volje. Neumorna Vinko Tavčar in Dare Likar sta energično brenkala na kitari in pela, da se je razlegalo po planoti. Eni smo z njima peli, drugi so se med seboj pogovarjali, nič nas ni motilo, le pozna ura nas je opozorila, da je pred nami še pot do doma. Od planote smo se poslovili z željo, da bi se še srečavali na tako prijeten in zabaven način.
   Še moj mali avto je proti domu veselo pel svojo pesem, volan se je vrtel, kakor se je zahotelo serpentinam, tu pa tam so luči preslepile kakšno blodečo veščo, da se je brezglavo zaletela v vetrobransko steklo in mi prekinila prijetne misli. Vso pot sem premlevala popoldanske dogodke in do Nove Gorice sem privozila kot bi trenil.

Ana Manfreda

Foto: Jože Brenčič 


četrtek, 26. maj 2016

SONČNI UTRINKI Z MARATONA BRANJA 2016

Da bo literarno društvo RIS preseglo svoje meje in pokukalo v najširši krog Slovenije, smo se odločili počastiti teden ljubiteljske kulture 2016 s tem, da v našo znamenito Idrijo povabimo ljubitelje pisane besede. Da na trg Nebeškega miru prinesejo nekaj vedrine, ga razgibajo in odgrnejo tančico svojega ustvarjanja.
V soboto, 21. maja, se je naredil neskončno lep pomladni dan, ki se letos le vsake toliko odloči odstreti oblačno in še skoraj zimsko zaveso. Kot bi soncu naročili, naj zapoje iz vseh registrov, je resnično obsijalo naš maraton branja, pozlatilo prav vsako napisano in izrečeno misel naših gostov, plesnim skupinam pa dalo poleta za nastop. Ni jih bilo malo, ki so se iz Štajerske do Primorske odzvali vabilu in nam prinesli utrip svojega kulturno umetniškega navdiha.
Že beseda maraton je dovolj zgovorna in čas nima pri tem nobene besede. Nastopajoči smo ga imeli neomejeno na pretek in ko je grajska ura odbila dvojko, je predsednica društva Ivana Gantar z otvoritvenim nagovorom predala besedo voditeljici prireditve pisateljici Mileni Miklavčič, ki je avtorica v zadnji dve leti najbolj branega romana Ogenj rit in hlače, niso za igrače.
Šest ur teka po besednih stezah in vmesnih postankih z občudovanjem folklornih skupin in zibanju ob glasbenih vložkih, res ni kar tako.
Bilo je prijetno, navdihujoče, zaploskala nam je množica mimoidočih, ki je slučajno zašla na ta konec mesta in se posedla na stopnice v senci onkraj trga.
Da grla niso bila suha in telo brez podlage je poskrbela predsednica Ivana Gantar, ki je pridno skrbela za pijačo, ocvirkovko in Primorsko joto.
Nastopili pa so:
Dve najmlajši članici RISa, Tara Bizjak Caruso s pesmimi in Neli Lampe z zgodbo.
Iz Hotavelj je prišla pesnica in pisateljica Minka Likar.
Premor so zapolnile plesalke Plesnega kluba Idrija.
Pesnica in kantavtorica, Belokranjka Erika Kralj nas je pobožala z lastnimi uglasbenimi pesmimi in ne nazadnje smo skupaj zapeli Dan ljubezni, že skoraj ponarodelo slovensko, lahko bi rekli majsko himno.
Iz Pesnice pri Mariboru se nam je predstavila pesnica Marjana Cmager.
Svojo zgodbo nam je zaupal domačin Davorin Lenko, pisatelj in dobitnik nagrade Kresnik za svoj roman Telesa v temi.
Z zgodbami nas je razveselila članica RISa Dragica Čuk-Novak iz Podnanosa, lanskoletna zmagovalka natečaja Glas ženske v Novi Gorici.
Sledila je plesna skupina STEP iz Poljanske doline.
Tomaž Kosmač Kosmo, pisec zgodb, z najbolj znanim romanom Driska in zadnjim Sabina, nam je tokrat zaupal novo zgodbo v interpretaciji Irene Kovačevič.
Jana Kolarič iz Ljubljane, znana pisateljica, pesnica in dramatičarka je nastopila s svojim sonetnim vencem Živalska farma.
Vinko Tavčar je s kitaro poskrbel za nekaj predaha med besednimi nastopi.
S utrinkom lastne zgodbe je nastopil pisatelj iz Ljubljane Marko Nemec Pečjak.
Svoje pesmi je predstavila članica RISa pesnica Alenka Mihorič iz Domžal, avtorica dveh pesniških zbirk.
Za vmesni vložek je poskrbela prelestna Plesna skupina TINCE iz Deskel.
Pavle Fenjveši iz Idrije član RISa pisec kratkih zgodb nam je zaupal eno izmed njih in požel velik aplavz.
Slavica Uršič iz Idrije, ljubiteljska slikarka, ki piše prozo in poezijo, je prebrala svojo zgodbo.
Ana Balantič članica RISa, pesnica in pisateljca, dvakratna nagrajenka Mladike iz Trsta in Calla in poesija iz Italije, ter nagrajenka za najboljšo samozaložniko knjigo Moja poletja, je prebrala sklop pesmi.
Predsednica RISa Ivana Gantar, ki trenutno piše etnoavtobiografski roman, je nastopila z dvema pesmima.
Jože Omerzu iz Logatca piše pesmi in prozo se nam je predstavil z zgodbama.
Jože Brenčič iz Vrhnike član RISa, pesnik in prevajalec in večkratni nagrajenec je izdal pesniško zbirko Okruški optimizma, Krhotine optimizma, se nam je predstavil s svojimi pesmimi.
Iz Slovenjskih Konjic se nam je pridružila s svojim sklopom pesmi Tanja Petelinek Hohler pesnica in pred leti nagrajenka Urške.
Ana Manfreda, članica RISa iz Nove Gorice, ki je pred kratkim izdala pesniško zbirko Brez tebe, se nam je predstavila z novo nastalimi pesmimi.
Za konec, ko je na gradu odbilo osemkrat sta pevki z Medvedjega Brda, pod imenom DUO MIR zapeli nekaj pesmi.
Udeleženci so bili navdušeni in bi tak maraton drugo leto z veseljem ponovili.
Društvo RIS se vsem nastopajočim še enkrat toplo zahvaljuje za udeležbo.

Ana Balantič

Fotografije: Jože Brenčič