nedelja, 05. oktober 2014

V MESTU SO PUSTILI SLEDI


Stoletja je Idrija s svojim bogatim podzemljem bila izziv, ali morda le potreba številnim različnim ljudem, ki so prihajali iščoč delo in mnogi tu za vedno ostali.

Trdo delo v rovih je človeka klesalo, oblikovalo ali »zmaličilo« do te mere, da je postal poseben. Poseben morda le za ožji krog rudarjev, a jih je kar nekaj postalo znano tudi širšemu okolju. Tako kot rudarji tam spodaj, so »morale« biti posebne tudi ženske. Na njih je bila skrb za družino, dom, hrano, vrt, vendar so Idrijčanke izstopale tudi pri teh rečeh. K družinskemu proračunu so želele pripomoči s klekljanjem. Klekljanje po idrijskih gasah jih je tudi družilo in nam nevede  ustvarjalo dediščino, ki je še vedno izziv pišočim prebivalcem, pa tudi obiskovalcem mesta. Iznajdljivost idrijske gospodinje; »iz nič narediti odlično kosilo«, je seveda dediščina, ki je postala tržna niša idrijskemu gostinstvu.

Razvoj Idrije se je začel z rudarjenjem in posledično priseljevanjem različnih ljudi.  Delo v rovih in bolezni, ki so se začele pojavljati, je v Idrijo privabilo številne zdravnike, podnebje  botanike, Idrija je postajala izziv številnim raziskovalcem in inženirjem, ki so se trudili izboljšati pogoje in povečati učinkovitost knapovskega dela. Na njih nas v Idriji že spominjajo številna spominska obeležja.

Ne letošnjih Dnevih evropske kulturne dediščine, pa smo se člani Literarnega društva Ris, v torek 30. septembra dotaknili ljudi, ki so Idriji pustili čisto svoj pečat.
V pristni idrijščini sta dramska igralca Milena Brelih in Silvij Božič ugotavljala, kako so nastali žlikrofi, kako so se odpravljali k nedeljskim mašam in kako upokojen rudar sanja zmedo, ki je še nedavno bila del njegovega vsakdana. Dela so se zapisala Anki Vončina, Ani Balantič in Vladimirju Kržišniku.
Milena in Silvij sta nam v spomin priklicala tudi nekdanjega vaškega godca, Jaka iz Hudournika, avtor prispevka je Milan Jež. Milena se je v pesmi Ivane Gantar, z naslovom Ona sprehodila po bivališču posebne ženske, ki se je številni še dobro spominjamo.
Delo o Paganiniju, ki ga je zapisala Roža M. Pečnik in pripoveduje zgodbo o izvrstnem glasbeniku, ki je moral prijeti za metlo, ker za svoje znanje ni imel potrebnih papirjev, ki ga potem odkrije tuj gospod. V tujini je Paganini zaigral prvo violino v filharmoničnem orkestru. Zgodbo je interpretirala Sanja Rejc, ki je prireditev po literarni predlogi Dareta Likarja, tudi povezovala.
Samostojno so svoja dela prebirali še Risovci: Radica Pahor, o prigodah dr. Hribernika in sestre Efreme, Ana Balantič je v pesem zlila knapovski vsakdan, Slavica Uršič je spregovorila o Dragi Urbas Keravica, ki je za Idrijo naredila veliko in zato upravičeno prejela občinsko nagrado Jožefa Mraka za življenjsko delo. S spomini na preplašene sošolce tik pred obveznim cepljenjem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se v vas pripelje ekipa in razred spremeni v ambulanto, se je avtorica Ivana Gantar dotaknila spomina na idrijsko pediatrinjo dr. Likar Miklavčičevo.
Ob kitarskih zvokih učenca Glasbene šole Idrija, je bil večer zaključen.

V klepetu, ki je stekel po končani prireditvi, je spomin izbrskal  in oživil na plano še številne like, ki sodijo med nesnovno dediščino mesta in prav je, da prihaja do takšnih zapisov,ki  zobu časa preprečijo odhod pozabo.  

Zapisala: Ivana Gantar


Foto V.Kržišnik