četrtek, 12. oktober 2017

Obvestilo

Literarni večer v Slaščičarni Emilija smo prestavili na 3. 11. ob 19. uri.

Hvala za razumevanje in seveda prisrčno vabljeni!

sobota, 30. september 2017

sobota, 10. junij 2017

Predstavitev knjige Tilna Klinca Utrinki

Sinoči, 9. junija 2017, sem po dolgem času preživela dve uri v izjemni družbi, ki mi je ponudila hrano za dušo, pa tudi za telo.

Mladi ustvarjalec, pesnik, v katerem je najti še neizmerno veliko drugih interesnih dejavnosti, kakor so znali povedati njegova profesorica slovenskega jezika na gimnaziji, pa ravnatelj osnovne šole, ki jo je pred dvema letoma zaključil in predsednica literarnega društva RIS iz Idrije. Mlad človek, ki zdaj obiskuje oz. zaključuje drugi letnik gimnazije, je sinoči predstavil svoj prvenec, ki ga je poimenoval »Utrinki«. Na zadnji strani pesniške zbirke je zapisano: »Sanje človeka so kot neba obleka. Utrinek reke.« In v predstavitvi je moderatorka, ki je vodila pogovor nekajkrat omenila, da je mladi ustvarjalec »mojster trenutka«, po svoje torej tudi »utrinek«, čemur so ob ustvarjalcu samem pritrdili tudi ostali trije sogovorniki. Sebe je avtor označil s trebi besedami: optimist, samosvoj in seveda, človek trenutka. Izjemno navdušujoče in navdihujoče je bilo poslušati mladega človeka, ki je pri svojih rosnih letih tako zbrano in z vso odgovornostjo in spoštljivostjo izrečenim in zapisanim besedam zastopal samega sebe in svoje ustvarjanje. V spremni besedi, ki jo je napisal ravnatelj Osnovne šole v Cerknem, kjer je bila predstavitev, je bilo zapisano: »Posebneži so bili vedno v okras našemu svetu!« Koliko neverjetnega je bilo povedanega že samo v enem samem stavku pisca uvodnika o ustvarjalcu samem, ki se je v nadaljevanju predstavil s svojimi pesmimi, poezijo, ki po zrelosti izpovedi presega mladost, ki jo je ustvarjala. In, kot je zapisal njegov nedavni ravnatelj, so mladega ustvarjalca  »… dijaška leta prelevila v resnega, vsestransko aktivnega humanista, pesniško pa je v razmeroma kratkem času izjemno napredoval.«

Pesniška zbirka »Utrinki«, katere predstavitvi sem sinoči prisostvovala, me je dejansko napolnila z globokim občudovanjem in spoštovanjem ustvarjalca, saj je njegovo izražanje občutenj nekaj čudovitega in lepega, resničnega in globokega, česar tako mladi ustvarjalni duši težko pripišemo, saj se običajno mladostniki fokusirajo v podoživljanje trenutke tematike. Pri tem pesniku, kar mu že lahko in moremo reči, pa do izraza prihaja njegova sposobnost uporabe jezika in besed, ki so nam dane na razpolago za naše izražanje … in ne samo to, vsa svoja občutja je z njemu lastno izjemnostjo in perfektnostjo upodobil z vso možno kombinacijo izražanja. Prav zato in skozi spoznavanje njegove osebnosti, ki je bila vsem obiskovalcem, ki jih ni bilo malo, predstavljena s strani moderatorke in vseh treh sodelujočih v pogovoru, se v človeka globoko zasidra njegov zapis: »Ko se čustva ujamejo v mrežo misli in misli najdejo prave besede – takrat se rodi poezija, popolna in iskrena.« Res je, mladi pesnik je to izrazil na načine, ki se človeka globoko dotaknejo.

Na večer predstavitve svojega prvenca je mladi pesnik povabil svoje prijatelje, ki so brali njegovo poezijo. Priznati moram, da mi je v trenutku, ko je stopil na oder sam in predstavil svoja dela brez predloge, prav tako njegova prijateljica in muza, ko jima je pesem prihajala iz duše in srca, spreletel po telesu srh neverjetnega ugodja in občutja nečesa izjemnega. Malokateri avtor namreč zna svoje stvaritve povedati tudi »na izust«, večina njih se pri predstavitvi poslužuje predloge. Tudi to mi je bilo pri tem ustvarjalcu fascinantno.

In ko sem tako poslušala njegovo pesem »Podarjena«, se mi je orosilo oko. V obliki akrostiha je posvečena mami in očetu, v katerih ima vso podporo in vso potrebno ljubezen, seveda ob svoji muzi, dekletu, v katerem prav tako najde tisto, kar potrebuje … ustvarjalnost, ljubezen do svojega početja, ljubezen do življenja, za katerega sam pravi: »Življenje je tako preprosto. Ne kompliciraj ga!« in po motu tudi živi.

Ob poslušanju vseh njegovih prijateljev, ki so predstavili njegove pesmi in katerih izvajanje je bilo pospremljeno z vložki klavirske glasbe, mimogrede tudi sam je bil izvajalec klavirske uverture v poseben večer, kot samouk seveda, kar je vsem prisotnim že v samem začetku ponujalo tisti občutek nečesa posebnega, v kar se je večer tudi prelevil, sem razmišljala o zapisu enega naših pesniških velikanov »Veš, poet, svoj dolg?« …

Veš, poet, svoj dolg?
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo:
vsi jo bomo povzeli za tabo.

Mislim si, da je naš mladi ustvarjalec začutil v sebi to sporočilo nekoga, ki je svoja občutenja izražal na način, kot ga izraža sedaj on sam … s pesmijo, s poezijo ! Mislim si, da se je sporočilo dotaknilo tistega nečesa v mladeniču, ki je hlepelo po tem, da se to, kar čuti, doživlja, preživlja, zaznava … podeli z ljudmi, ki doživljajo nekaj podobnega, ki si želijo razumeti svoja občutenja in se odzval temu sporočilu tako, da je svoja dela in svoje ustvarjanje objavil v pesniškem prvencu, za katerega srčno upam, da ni zadnji in da bodo luč sveta ugledala tudi tista ustvarjanja, ki so ostala v predalu. Vrgel je, mladenič, pesem v svet in povzeli smo jo za njim …

Tilen Klinc, iskrena hvala za ta nepozaben večer, za to nepozabno doživetje in tako, kot vsi obiskovalci včerajšnje predstavitve, si tudi jaz želim še prebiranja tvojih nadaljnjih ustvarjanj. In mimogrede, pesem »Padec« se me je globoko dotaknila. Ni tista, za katero bi dejala, da mi je najbolj všeč, ker je to »nepravična« izbira, ki je ne morem narediti, saj so mi všeč vse pesmi. Nobena me ni pustila ravnodušne, globoko v dušo pa se mi je vsidrala prav ta. Morda zato, ker kot mlad človek, ki naj bi mu bili padci prihranjeni ali pa naj bi bili vsaj neboleči, komajda zaznavni in katere bi vam človek rad na vsak način prihranil, kajti vaš smeh in vaša mladost je mladost in smeh nas samih, ki smo se smejati kdaj pa kdaj že pozabili in prenekateri mladost odmislijo, kot da je niso doživeli in je nočejo več prav razumeti … a kot mlad človek, ki doživlja tudi to, si s svojo neverjetno občutenostjo zapisal, kot bi tega ne želel pozabiti. Morda… morda se me je tudi zato precej dotaknila prav ta …

Padec

Stojim na robu prepada
in pod menoj se odpira
globoka jama suhih solza.
Čakam le še zadnji glasni pok,
na poslednji sunek vetra v hrbet,
ki me bo skozi dušeči zrak porinil
z visoke pečine veselja
med pekoče solze duše,
ovite v hladne rjuhe
osamljenih noči.

Vem, da se včasih iz človeka porodijo najlepše stvaritve prav takrat, ko ima ustvarjalec svojo muzo. In ko je bila s stani avtorja pesniške zbirke predstavljena pesem »Slikarsko platno« iz opusa ljubezenskih pesmi, se mi je ob spremljanju njegovega nenehnega pogledovanja k svoji muzi, ki se ji je na nek način zahvaljeval za vse, kar mlad človek ima, jo v mislih pobožal, objel in delil svojo srečo s svojim čudovitim dekletom, ki je tudi deklamirano njegovo pesem "Kdaj«, se mi je milo storilo. 

Kdaj ?

Šele takrat, ko zmanjka ti solza, spoznaš,
kako živeti je v suši.
Šele takrat, ko vse razdaš,
vidiš, kaj zares imaš.
Šele takrat, ko ugotoviš,
da nekomu z malim veliko podariš,
iščeš med ljudmi
tople, prijetne poti.
Vsaka ima svoj pomen, vsaka smisel,
če vsako ceniš, ko jo rišeš,
gledaš z očmi in s srcem vidiš
ter poslušaš z ušesi, z dušo slišiš.

In ne samo meni… Globina izpovedi ponovno dokazuje, kako lahko, kljub današnjemu času, ko očitamo mladim njihovo »površnost in brezbrižnost ter nekontrolirano objestnost« in jim na vsak način hočemo predstaviti le naše težave za preživetje, da, ta globina dokazuje, da tudi mladi ljudje mislijo in razmišljajo drugače, da vidijo in občutijo vse, kar se okrog njih in tudi zaradi njih dogaja. In ob tej pesmi sem začutila le še globlje spoštovanje do mladega avtorja in do njemu podobnih, ki kljub svoji mladosti vedo, kaj je tisto »malo«, kaj je tisto »več« in kaj »veliko« in ki vedo tudi, kaj je tisto »nič« … Zadovoljna in polna prijetnih občutkov sem se vrnila domov v prebiranje pesniške zbirke, ki sem jo dobila s posvetilom in bo našla mesto na moji polici tistih, katerih dela tako rada prebiram v upanju, da ne bo osamljena, da bo čakala na novo knjižico, na svoje nadaljevanje. Tilen Klinc, hvala ti.

Marija Mariči Lapanja
 




nedelja, 4. junij 2017

Sonček nad kostanji, v njihovi senci pa brana beseda

Maraton branja, že tretji po vrsti, ki ga je organiziralo Literarno društvo RIS iz Idrije, je bilo tudi letos vsebinsko bogato, bralcev veliko, gledalcev pa prav tako.

Letos smo menjali lokacijo, zbrali smo se pod kostanji, tik zraven bara Gabron. Čudovita odločitev!

Branja so se udeležili: Ana Balantič, Slavica Uršič, Tanja Ocelič, Dragana Maroševič, Marija Knafelj, Dragica Čuk-Novak, Jože Brenčič, Marina Tunjič in Ivana Gantar.

Med povabljenimi gosti pa so bili: Ječka Trček, Bin, Karmen Vidmar, Ivanka Kostatino ter Ela Tavčar. Slednja je brala pesmi Ane Manfreda.

Skupaj s številnimi obiskovalci, ki so si istočasno pri Gabronu v Idriji, v blagodejni senci privoščili hladne napitke in sladoled, smo lahko prisluhnili pesmim, haikujem, pravljicam, odlomkom iz zgodb. Božajoče za ušesa in za srca!

Poleg brane besede pa so program prijetno popestrili še solo pevka Taja Jereb in mlade plesalke Plesnega kluba Idrija pod mentorstvom Janje Kravos.

S svojim nastopom pa nas je počastila tudi letošnja Vitezinja poezije po izboru občinstva v Mariboru, ki ga organizira založba Pivec, Majda Kočar.

Poezija, ki jo piše in kdaj pa kdaj tudi pretoči v šansone, je bila tudi v Idriji, na Maratonu branja, dotakljiva in izjemna.

Za organizacijo dogodka je poskrbela – tako kot po navadi – predsednica RIS-a Ivana Gantar, literarni dogodek pa sem povezovala Milena Miklavčič.

Zapisala: Milena Miklavčič

Fotografije: Jože Brenčič













ponedeljek, 29. maj 2017

torek, 25. april 2017

Noč knjige 21. april 2017

Leta 1995 je UNESCO 23. april razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Na godovni dan svetega Jurija leta 1616 so namreč umrli trije veliki književniki, Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega.
Jurjevo je za Katalonce praznik vrtnic in podarjanje tega cvetja. Kdor pa ta dan kupi knjigo, dobi v dar tudi vrtnico.
Člani RIS-a, Vinko Tavčar, Tilen Klinc, Vladimir Kržišnik, Danaja Lampe, Slavica Uršič, Ivana Gantar in Ana Balantič smo tokrat medse sprejeli novo članico Marijo Knafelj. Vrtnic si vseeno nismo podarjali, ampak smo v nekdanjem hotelu Nanos obložili mizo s samo nekaterimi knjigami, ki smo jih člani do sedaj izdali. Namen tega je bila spodbuda, da bi bile knjige poslej ne samo natisnjene, ampak tudi prodajane, oziroma kupovane, ter posledično bolj brane, brez zaničljivega pridiha "prebral sem in preživel".
Zvesti člani literarnega društva RIS smo se ob glasbi domačega ansambla nadobudnih mladeničev podali v bralne vode svojih del in se šli kdo bo prebral več. Lepo in pohvalno, kdor pa je ta večer zamudil, naj mu bo žal.


Ana Balantič













sreda, 12. april 2017

četrtek, 9. marec 2017

sreda, 1. marec 2017

Pa smo jo dobili

Na pustno nedeljo se je Pr´ Jerebu v Šebreljskem Vrhu, v izbi kjer je Ivana privekala na svet, trlo sorodnikov in prijateljev. Skoraj bi rabili vse Šebreljce, da bi v svojem značilnem slogu povečali prostor.
Za mizo je avtorica pridno podpisovala po tiskarskem črnilu še dišeče izvode svojega prvenca. Nekaj časa je bilo vse tiho. Glave sklonjene nad knjigami s pomenljivim naslovom V sekundi od angela do hudiča in listi, ki so šelesteli med radovednimi prsti.
Ko se je, s pomočjo moderatorja Dareta Likarja, Ivani odprlo, je bilo kaj slišati.
"V tistem kotu, tam, se mi je tako mudilo na svet, da si mama ni uhitela umiti niti rok, ko je na krompirjevi njivi dobila moj opomin. Na babico, oddaljeno nekaj ur, pa sploh ni bilo misliti. Pa tudi atu se je moj prihod izmuznil, samo v spalnico je skočil po najpotrebnejše in ob vrnitvi že  slišal mamo, da imata punčko."
Voditelj je komaj sproti ustavljal Ivanin plaz besed, da je zajela zrak za odgovor na novo vprašanje. Poslušalci pa zbrani in napeti v pričakovanju novih odkritji. Marsikdo si je naskrivaj šel z roko čez oči.
Tudi s spomini, čeprav jih je začela pisati že dolgo nazaj, je v zadnjem letu tako hitela in prehitela marsikaterega pisca romanov. V tej nuji se ji je marsikje izmuznila oblika.
Prva in velika pomoč ji je bila v Šebreljah rojena Marica Brezavšček, ki kot lektorica ni popravljala samo vejic in pik, ampak se je spopadla z običaji, narečjem in zgodovinskimi podatki.
Sedaj, ko držimo v rokah, v spomladansko zeleno barvo odeto njeno mladost, se nam je Ivana kot osebnost prikazala v čisto posebni luči. Zato se poglobimo v zapisano in za nekaj časa zaživimo njeno takratno življenje, ter se ji zahvalimo, da je v svet poslala nekaj tako edinstvenega za te kraje in njene prebivalce.

Meni kot urednici in oblikovalki knjige se je v spremno besedo zapisalo takole:
Že ob prebiranju prvih zapisov me je pritegnil njen opis rojstnega kraja, kjer samota in neizmerna lepota hodita vštric, kot prasili, ki ne moreta in nikoli ne bosta narazen.
Navdušil me je njen sprehod med običaji, etnološko zapuščino, svojim življenjem na vasi, tako drugačnim od današnjega in tistega, ki so ga njeni vrstniki takrat preživljali v mestu.
Kako živeti med nevednostjo, naivnostjo, občutiti zaznamovanost in preproščino ljudi, kjer niso domačije imele niti elektrike, ko so bili toliki odvisni le od svojih rok, para volov in zastarelega orodja, da so preživeli, ob tem še vzgojili in vzgajali rod za naprej.
Ivanine neuslišane ljubezni, najprej mamina, nekoč se čez noč spremeni še ljubeča očetova beseda, kasneje v življenju pa ... in ne nazadnje še poizkusi zlorabe in večplastna dilema, kaj storiti. Ampak njena notranja vera v pravičnost, ki do danes še ni ugasnila, zmore oprostiti in premostiti. Na njeni življenjski poti so bili ves čas trije, mama, ata in ona v precepu med očetovo kmetijo in željami, biti nekoč zdravnica, kirurginja.
Zato tudi odločitev, to prenesti na papir. Da se ne pozabi, da ostane vsaj kamenček v mozaiku njenega odraščajočega časa na tromeji med Jagrščami, Idrijskimi Krnicami in Šebreljskim Vrhom, ki naj bo pouk in poduk za prihodnost, dokler ne razpade poslednji list tega zapisa.
Ko se je namreč prebudil Ivanin notranji vulkan in je zavrelo v njegovem jedru, je začelo neustavljivo bruhati. Spomini, misli in besede so prehitevali drug drugega in naglica skoraj ni mogla poloviti vse lave. Posvetila se je tistemu, kar je najbolj zaznamovalo njeno življenje, a mene, kot prvega bralca, je zanimalo še vse zamolčano. Spodbujala sem jo, naj seže še globlje, na dno, kajti usedlina je vedno najbolj bogata. Naj obudi vsaj delček najbolj značilnega domačega govora, ki se je tako razlikovalo od sosednjih vasi, da včasih zaradi posmeha ni upala odpreti ust in po malem izginja celo iz njenega spomina.
Danes, ko je knjiga pred nami, sem prepričana, da je to pravi biser, mimo katerega ne morejo vse zapovedi literature, sploh ob današnji poplavi romanov, iz katerih veje toliko naveličanosti in nestrpnosti, ne nazadnje mlačnosti. Mislim, da je Ivana naredila izpit z odliko in bralcev njena pripoved ne bo pustila ravnodušnih.
Besedna igra z uporabo domačega narečja in njeni spomini kar kličejo po branju. Prisluhnimo jim, saj nam odstirajo pogled v takratno življenje, vedno skrito za tančico naivnosti in skrivnosti. S tem romanom Ivana prepušča dediščino svojih prednikov kasnejšim rodovom, svojim in našim.
Zato naj bi tudi naslovna risba na naslovnici s ponavljajočim osnovnim motivom simbolično prikazovala neskončnost novih in novih rodov, ki bodo ohranjali življenje Ivanine rojstne domačije, spomin na prednike in nje same v Šebreljskem Vrhu. Domačije, ki že več kot 400 let obnavlja korenine na istem mestu. 
Ana Balantič



nedelja, 19. februar 2017

Predstavili smo nov zbornik

Bil je spet en lep kulturni večer, ki smo ga skupaj s Filatelističnim društvom Idrija oblikovali člani društva RIS. Izdali smo že osmi zbornik Zaris v čas. V njem so zbrana literarna dela članov, njihovih sopotnikov in mladih piscev, sodelujočih na literarnem natečaju z naslovom: Sprejemam, ustvarjam, zapuščam.

Svoje zapise iz zbornika smo prebirali: Alenka Mihorič, Sabina Eržen, Dare Likar, Vid Prezelj, Ivana Gantar, Tilen Klinc in Ana Balantič. Z glasbenimi vložki so sodelovali učenci Glasbene šole Idrija.

Naj ponovim uvodne besede voditeljice večera Sanje Rejc:

"Pred tednom dni smo obeležili slovenski kulturni praznik in s to prireditvijo se tudi mi pridružujemo proslavljanju in se poklanjamo kulturi in umetnosti. Poklonili se bomo tudi dolgi tradiciji ustvarjanja in neodvisnega mišljenje na Idrijskem. Kaplje – so nedvomno ime, ki je zaznamovalo kulturno in politično življenje v Idriji. S filatelističnim obeležjem bomo nocoj dodali še eno kapljico v morje spomina na neke druge burne čase.
Lansko okroglo (50.) obletnico prve številke revije Kaplje so se odločili obeležiti tudi idrijski filatelisti. To so seveda storili skozi medij, ki jim je najbolj blizu – poštne vrednotnice. Tako so v društvu pripravili osebno znamko in pisemsko ovojnico, ki obe nosita podobo naslovnice revije Kaplje. Avtor le-te je arhitekt Milan Božič, z njegovim privoljenjem pa je znamko in ovojnico oblikoval predsednik FD Idrija Franci Jereb. Podobo kot tretji element zaokroži poštni žig; avtor je idrijski slikar Nande Rupnik."

Takole pa se mi je zapisalo, ko sem zbornik oblikovala in uredila:

Letos stopamo z zbornikom Zaris v čas 2016 na travnike, košenice, na obrobja gozdov. A kaj bomo tam iskali? Cvetje, kako romantično, čeprav je doba romantike v umetnosti že davno mimo, pa še vedno umetniki, esteti in predvsem pisci, z besedo potrjujejo moč neslutene lepote, ki nam jo ustvarja narava. Zakaj pa ne?

Prav cvetje je tisto, ki odgrne zaveso malodušja in spregovori o krogotoku življenja, od odmrtja v ponovno rojstvo. V cvetu je simbolika veselja, žalosti, z njim lahko komuniciramo. Iz njega veje neobremenjenost, sproščenost, v njem zaznamo srečo, ko razdaja samo sebe in ne zahteva vračila. Je vedno odprto za vse in enako do vseh. Je neslišno, a dovolj sporočilno glasno, da v nas zbudi najčistejša čustva. Ob njegovi mirnosti, preprostosti, se človek notranje pomladi. Čeprav nam krhkost cveta daje občutek minljivosti, se prav z njim dotaknemo večnosti. Zato je kot simbol ljubezni povezan z vero, miti in čaščenjem v vseh civilizacijah. Naj bo vdolben v kamen, les, izvezen na svilo, naslikan na platno, razprostrt po travniškem prtu ... Ob pogledu na tak cvet nam postane svet drugačen, mehkejši, predvsem pa bolj naš.

Članica literarnega društva RIS Alenka Mihorič nam je poklonila nekaj svojih fotografij cvetja, ki je značilno za naše kraje. Te fotografije so letos rdeča nit, ki v zborniku povezuje prispevke članov in sopotnikov literarnega društva RIS.

Vsem sodelujočim se društvo RIS zahvaljujemo za sodelovanje, posebno gospe Milanki Trušnovec, direktorici Mestne knjižne in čitalnice Idrija, za gostoljubje v njihovih prostorih.

Ana Balantič











ponedeljek, 13. februar 2017

Literarna delavnica RIS

11. februarja 2017 smo se v prostorih Doma upokojencev v Idriji srečali člani RIS-a Jože Brenčič, Ana Balantič, Vladimir Kržišnik, Ana Manfreda, Anka Vončina, Alenka Mihorič, Milan Jež in predsednica Ivana Gantar. Delavnici, ki ga je organiziralo literarno društvo RIS, sta se pridružili še kandidatki za članstvo Tanja Ocelić in Dragana Marošević .

Voditeljica literarne delavnice gospa Dragica Vesković je vodila srečanje na inovativen in zanimiv način. Ure srečanja (od 9.00 do 17.00) so minile hitro, kot bi mignil. Še takrat, ko je gospa Vesković skupini želela dovoliti odmor, se nobeden ni dvignil od mize in pogovor se je nadaljeval. Beseda je tekla o rezultatih ustvarjanja sodelujočih v zadnjem letu, o bojaznih, skrbeh in težavah piscev, skupaj smo analizirali pesmi in prozo, ki so jo za potrebe delavnice gospe Dragici Vesković poslali sodelujoči literati. Postavljali smo si vprašanja o izviru ideje posamezne stvaritve, o dosežku določenega dela, kakor tudi o najslabšem členu v njem.

Ocene sodelujočih in voditeljice delavnice so bile zelo stroge in neprizanesljive, čeprav je bil vsak avtor tudi pohvaljen vsaj za eno dobro pesem ali delček proznega prispevka in s tem dobil vsaj nekaj vetra v svoja jadra.

Čeprav smo slabe kritike nekateri sprejemali bolj kislih obrazov, smo bili po premisleku zadovoljni, saj smo se zavedli svojih napak in prejeli za delo v prihodnje kup koristnih nasvetov.

Z besedami smo se dotaknili tudi trenutnega stanja kulture v naši družbi, izrazili smo zadovoljstvo z izborom letošnjih Prešernovih nagrajencev, prebirali smo literaturo slovenskih in slovaških priznanih piscev, posebne pozornosti pa je bil deležen lanski Nobelov nagrajenec za literaturo, ameriški pop pevec Bob Dylan. Brali smo njegove pesmi v prevodu Mateja Krajnca in bili navdušeni.

Na našem srečanju je bilo tako dobro poskrbljeno za začimbe duševni hrani, za telesno pa je z dobro joto, ocvirkovka in kompotom poskrbela restavracija Doma upokojencev Idrija.

Veselimo se že naslednjega srečanja z gospo Vesković naslednje leto.

Milan Jež

torek, 7. februar 2017

torek, 31. januar 2017

petek, 20. januar 2017

Nova knjiga

Izšla je nadvse zanimiva potopisna knjiga, K TALIBANOM IN PIRATOM

Največ ljubezni sem srečal v krajih, ki nimajo ničesar, pravi komaj enaintridesetletni Boštjan Šifrar iz Sovodnja, ki je pred dvema letoma z motorjem potoval po osrednji Aziji dobrih šest mesecev.
Sedaj je za njim že nekaj predstavitev knjige K talibanom in piratom, knjige, za katero komaj verjame, da jo res lahko ponudi bralcu.

Adijo pamet in dobrodošla knjiga, temu pravi Boštjan, ki je tudi član Literarnega društva RIS Idrija. 

Kako je bilo spati v jurtah in hlevčkih skupaj s kozami, kako je moral zaužiti kos loja, ki je bil pečen na ognju, na katerem je gorela plastika, kako so ga zajeli Talibani, ker so mislili, da gre za ameriškega tajnega agent in še nešteto zgodbam lahko prisluhnemo na njegovih predstavitvah, ki se te dni že vrstijo, najprej v bližnji okolici in potem …

Boštjanova potopisna knjiga je decembra izšla pri Literarnem društvu Ris Idrija, naročite pa jo lahko tudi na številki: 031 206 164 in stane 25,00 evrov.



Zapisala: Ivana Gantar

četrtek, 19. januar 2017

MUZE, PRI MUZAH, Z MUZAMI

Na literarnem natečaju Založbe MAUS so se z erotično poezijo preizkusili tudi trije člani Literarnega društva RIS, in sicer: Ana Balantič, Jože Brenčič in Milena Miklavčič ter bili povabljeni k sodelovanju v osrednjem programu Festivala v Mariboru.
Žirijo, ki jo je sestavljala šestčlanska komisija: Ana Porenta, Marjan Pungartnik, Borče Panov, Miodrag Jakšić, Aleksandra Jelušič Pika in David Bedrač, je z erotično poezijo najbolj prepričal in tudi odletel med Apolone, Kristian Koželj, družino Muz pa je dopolnila Petra Bauman.
Torej, 13. in 14. januarja se je na Festivalu erotične poezije, » Muze, pri muzah, z muzami« v Mariboru predstavilo več kot 50 slovenskih in tujih pesnikov. Prvi večer vsi izbrani pesniki za nastop, naslednji večer pa se je v polfinalu pomerilo 12 izbranih pesnic in pesnikov, ki so se potegovali za naziv Apolona oziroma Muze V. erotičnega festivala 2016. Priložnostno bo izšel 1. mednarodni zbornik erotične poezije, v katerem bodo objavljene pesmi tudi dveh risovih Muz in Apolona.
In kako daleč nazaj segajo zapisi erotičnih pesmi na Slovenskem? V antologiji slovenske erotične poezije je bilo le malo takšnih zapisov, ugotavlja dr. Alojzija Zupan Sosič. Prvi znani zapis tovrstne vesele pesmi je zagrešil, leta 1774 rojen prleški duhovnik Štefan Modrinjak.

Zapisala: Ivana Gantar


sreda, 18. januar 2017

petek, 13. januar 2017

VABILO - LITERARNI NATEČAJ 2017



Literarno društvo Ris Lapajnetova 7, 5280 Idrija

Razpisuje literarni natečaj

za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo 3500 znakov s presledki ali pesniško stvaritev
z naslovom:

»Kam izginja moj jezik«

Na natečaju lahko sodelujejo učenci osmih in devetih razredov osnovnih šol na Idrijskem in Cerkljanskem.

Kako sodelovati?
Literarna dela morajo biti napisana v slovenskem jeziku.
Avtor naj svoje delo označi s šifro in ga priloži v email sporočilu, označenem z zadevo:
Za literarni natečaj. 

Avtor naj navede tudi svoje kontaktne podatke (ime in priimek, letnico rojstva, naslov bivališča, telefonsko številko in šolo, ki jo obiskuje). 
Za anonimnost natečaja jamči predsednica društva RIS
Ivana Gantar.
Avtor s poslanim delom dovoljuje objavo svojega dela v tiskanih in elektronskih medijih.
Literarno društvo Ris zagotavlja popolno anonimnost natečaja.
Poslana dela bo pregledala in razvrstila 5 članska strokovna komisija, ki jo bodo sestavljali slavisti iz vsake osnovne šole po en član ter ena zunanja sodelavka.

Posamezni avtor lahko sodeluje s proznim in poetičnim delom, ki ju pošlje 

do vključno 30. aprila 2016 na elektronski naslov:
ivanka.gantar @)gmail.com

Natečaj se bo zaključil na prireditvi Literarnega društva Ris s slovesno razglasitvijo rezultatov komisije in podelitvijo knjižnih nagrad avtorjem najboljšim treh proznih in poetičnih del.


Datum prireditve bo objavljen po končanem zbiranju
na natečaj prispelih del.

Nagrajena dela bodo objavljena v zborniku Zaris v čas 2017

VABLJENI K SODELOVANJU!