Literarni večer v Slaščičarni Emilija smo prestavili na 3. 11. ob 19. uri.
Hvala za razumevanje in seveda prisrčno vabljeni!
četrtek, 12. oktober 2017
sobota, 30. september 2017
sobota, 10. junij 2017
Predstavitev knjige Tilna Klinca Utrinki
Sinoči, 9. junija 2017, sem po dolgem času preživela dve uri v izjemni družbi, ki mi je ponudila hrano za dušo, pa tudi za telo.
Veš, poet, svoj dolg?
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo:
vsi jo bomo povzeli za tabo.
Padec
Stojim na robu prepada
in pod menoj se odpira
globoka jama suhih solza.
Čakam le še zadnji glasni pok,
na poslednji sunek vetra v hrbet,
ki me bo skozi dušeči zrak porinil
z visoke pečine veselja
med pekoče solze duše,
ovite v hladne rjuhe
osamljenih noči.
Kdaj ?
Šele takrat, ko zmanjka ti solza, spoznaš,
kako živeti je v suši.
Šele takrat, ko vse razdaš,
vidiš, kaj zares imaš.
Šele takrat, ko ugotoviš,
da nekomu z malim veliko podariš,
iščeš med ljudmi
tople, prijetne poti.
Vsaka ima svoj pomen, vsaka smisel,
če vsako ceniš, ko jo rišeš,
gledaš z očmi in s srcem vidiš
ter poslušaš z ušesi, z dušo slišiš.
Mladi ustvarjalec, pesnik, v katerem je najti še neizmerno veliko drugih interesnih dejavnosti, kakor so znali povedati njegova profesorica slovenskega jezika na gimnaziji, pa ravnatelj osnovne šole, ki jo je pred dvema letoma zaključil in predsednica literarnega društva RIS iz Idrije. Mlad človek, ki zdaj obiskuje oz. zaključuje drugi letnik gimnazije, je sinoči predstavil svoj prvenec, ki ga je poimenoval »Utrinki«. Na zadnji strani pesniške zbirke je zapisano: »Sanje človeka so kot neba obleka. Utrinek reke.« In v predstavitvi je moderatorka, ki je vodila pogovor nekajkrat omenila, da je mladi ustvarjalec »mojster trenutka«, po svoje torej tudi »utrinek«, čemur so ob ustvarjalcu samem pritrdili tudi ostali trije sogovorniki. Sebe je avtor označil s trebi besedami: optimist, samosvoj in seveda, človek trenutka. Izjemno navdušujoče in navdihujoče je bilo poslušati mladega človeka, ki je pri svojih rosnih letih tako zbrano in z vso odgovornostjo in spoštljivostjo izrečenim in zapisanim besedam zastopal samega sebe in svoje ustvarjanje. V spremni besedi, ki jo je napisal ravnatelj Osnovne šole v Cerknem, kjer je bila predstavitev, je bilo zapisano: »Posebneži so bili vedno v okras našemu svetu!« Koliko neverjetnega je bilo povedanega že samo v enem samem stavku pisca uvodnika o ustvarjalcu samem, ki se je v nadaljevanju predstavil s svojimi pesmimi, poezijo, ki po zrelosti izpovedi presega mladost, ki jo je ustvarjala. In, kot je zapisal njegov nedavni ravnatelj, so mladega ustvarjalca »… dijaška leta prelevila v resnega, vsestransko aktivnega humanista, pesniško pa je v razmeroma kratkem času izjemno napredoval.«
Pesniška zbirka »Utrinki«, katere predstavitvi sem sinoči prisostvovala, me je dejansko napolnila z globokim občudovanjem in spoštovanjem ustvarjalca, saj je njegovo izražanje občutenj nekaj čudovitega in lepega, resničnega in globokega, česar tako mladi ustvarjalni duši težko pripišemo, saj se običajno mladostniki fokusirajo v podoživljanje trenutke tematike. Pri tem pesniku, kar mu že lahko in moremo reči, pa do izraza prihaja njegova sposobnost uporabe jezika in besed, ki so nam dane na razpolago za naše izražanje … in ne samo to, vsa svoja občutja je z njemu lastno izjemnostjo in perfektnostjo upodobil z vso možno kombinacijo izražanja. Prav zato in skozi spoznavanje njegove osebnosti, ki je bila vsem obiskovalcem, ki jih ni bilo malo, predstavljena s strani moderatorke in vseh treh sodelujočih v pogovoru, se v človeka globoko zasidra njegov zapis: »Ko se čustva ujamejo v mrežo misli in misli najdejo prave besede – takrat se rodi poezija, popolna in iskrena.« Res je, mladi pesnik je to izrazil na načine, ki se človeka globoko dotaknejo.
Na večer predstavitve svojega prvenca je mladi pesnik povabil svoje prijatelje, ki so brali njegovo poezijo. Priznati moram, da mi je v trenutku, ko je stopil na oder sam in predstavil svoja dela brez predloge, prav tako njegova prijateljica in muza, ko jima je pesem prihajala iz duše in srca, spreletel po telesu srh neverjetnega ugodja in občutja nečesa izjemnega. Malokateri avtor namreč zna svoje stvaritve povedati tudi »na izust«, večina njih se pri predstavitvi poslužuje predloge. Tudi to mi je bilo pri tem ustvarjalcu fascinantno.
In ko sem tako poslušala njegovo pesem »Podarjena«, se mi je orosilo oko. V obliki akrostiha je posvečena mami in očetu, v katerih ima vso podporo in vso potrebno ljubezen, seveda ob svoji muzi, dekletu, v katerem prav tako najde tisto, kar potrebuje … ustvarjalnost, ljubezen do svojega početja, ljubezen do življenja, za katerega sam pravi: »Življenje je tako preprosto. Ne kompliciraj ga!« in po motu tudi živi.
Ob poslušanju vseh njegovih prijateljev, ki so predstavili njegove pesmi in katerih izvajanje je bilo pospremljeno z vložki klavirske glasbe, mimogrede tudi sam je bil izvajalec klavirske uverture v poseben večer, kot samouk seveda, kar je vsem prisotnim že v samem začetku ponujalo tisti občutek nečesa posebnega, v kar se je večer tudi prelevil, sem razmišljala o zapisu enega naših pesniških velikanov »Veš, poet, svoj dolg?« …
Veš, poet, svoj dolg?
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo:
vsi jo bomo povzeli za tabo.
Mislim si, da je naš mladi ustvarjalec začutil v sebi to sporočilo nekoga, ki je svoja občutenja izražal na način, kot ga izraža sedaj on sam … s pesmijo, s poezijo ! Mislim si, da se je sporočilo dotaknilo tistega nečesa v mladeniču, ki je hlepelo po tem, da se to, kar čuti, doživlja, preživlja, zaznava … podeli z ljudmi, ki doživljajo nekaj podobnega, ki si želijo razumeti svoja občutenja in se odzval temu sporočilu tako, da je svoja dela in svoje ustvarjanje objavil v pesniškem prvencu, za katerega srčno upam, da ni zadnji in da bodo luč sveta ugledala tudi tista ustvarjanja, ki so ostala v predalu. Vrgel je, mladenič, pesem v svet in povzeli smo jo za njim …
Tilen Klinc, iskrena hvala za ta nepozaben večer, za to nepozabno doživetje in tako, kot vsi obiskovalci včerajšnje predstavitve, si tudi jaz želim še prebiranja tvojih nadaljnjih ustvarjanj. In mimogrede, pesem »Padec« se me je globoko dotaknila. Ni tista, za katero bi dejala, da mi je najbolj všeč, ker je to »nepravična« izbira, ki je ne morem narediti, saj so mi všeč vse pesmi. Nobena me ni pustila ravnodušne, globoko v dušo pa se mi je vsidrala prav ta. Morda zato, ker kot mlad človek, ki naj bi mu bili padci prihranjeni ali pa naj bi bili vsaj neboleči, komajda zaznavni in katere bi vam človek rad na vsak način prihranil, kajti vaš smeh in vaša mladost je mladost in smeh nas samih, ki smo se smejati kdaj pa kdaj že pozabili in prenekateri mladost odmislijo, kot da je niso doživeli in je nočejo več prav razumeti … a kot mlad človek, ki doživlja tudi to, si s svojo neverjetno občutenostjo zapisal, kot bi tega ne želel pozabiti. Morda… morda se me je tudi zato precej dotaknila prav ta …
Padec
Stojim na robu prepada
in pod menoj se odpira
globoka jama suhih solza.
Čakam le še zadnji glasni pok,
na poslednji sunek vetra v hrbet,
ki me bo skozi dušeči zrak porinil
z visoke pečine veselja
med pekoče solze duše,
ovite v hladne rjuhe
osamljenih noči.
Vem, da se včasih iz človeka porodijo najlepše stvaritve prav takrat, ko ima ustvarjalec svojo muzo. In ko je bila s stani avtorja pesniške zbirke predstavljena pesem »Slikarsko platno« iz opusa ljubezenskih pesmi, se mi je ob spremljanju njegovega nenehnega pogledovanja k svoji muzi, ki se ji je na nek način zahvaljeval za vse, kar mlad človek ima, jo v mislih pobožal, objel in delil svojo srečo s svojim čudovitim dekletom, ki je tudi deklamirano njegovo pesem "Kdaj«, se mi je milo storilo.
Kdaj ?
Šele takrat, ko zmanjka ti solza, spoznaš,
kako živeti je v suši.
Šele takrat, ko vse razdaš,
vidiš, kaj zares imaš.
Šele takrat, ko ugotoviš,
da nekomu z malim veliko podariš,
iščeš med ljudmi
tople, prijetne poti.
Vsaka ima svoj pomen, vsaka smisel,
če vsako ceniš, ko jo rišeš,
gledaš z očmi in s srcem vidiš
ter poslušaš z ušesi, z dušo slišiš.
In ne samo meni… Globina izpovedi ponovno dokazuje, kako lahko, kljub današnjemu času, ko očitamo mladim njihovo »površnost in brezbrižnost ter nekontrolirano objestnost« in jim na vsak način hočemo predstaviti le naše težave za preživetje, da, ta globina dokazuje, da tudi mladi ljudje mislijo in razmišljajo drugače, da vidijo in občutijo vse, kar se okrog njih in tudi zaradi njih dogaja. In ob tej pesmi sem začutila le še globlje spoštovanje do mladega avtorja in do njemu podobnih, ki kljub svoji mladosti vedo, kaj je tisto »malo«, kaj je tisto »več« in kaj »veliko« in ki vedo tudi, kaj je tisto »nič« … Zadovoljna in polna prijetnih občutkov sem se vrnila domov v prebiranje pesniške zbirke, ki sem jo dobila s posvetilom in bo našla mesto na moji polici tistih, katerih dela tako rada prebiram v upanju, da ne bo osamljena, da bo čakala na novo knjižico, na svoje nadaljevanje. Tilen Klinc, hvala ti.
Marija Mariči Lapanja
nedelja, 4. junij 2017
Sonček nad kostanji, v njihovi senci pa brana beseda
Maraton branja, že tretji po vrsti, ki ga je organiziralo Literarno društvo RIS iz Idrije, je bilo tudi letos vsebinsko bogato, bralcev veliko, gledalcev pa prav tako.
Letos smo menjali lokacijo, zbrali smo se pod kostanji, tik zraven bara Gabron. Čudovita odločitev!
Branja so se udeležili: Ana Balantič, Slavica Uršič, Tanja Ocelič, Dragana Maroševič, Marija Knafelj, Dragica Čuk-Novak, Jože Brenčič, Marina Tunjič in Ivana Gantar.
Med povabljenimi gosti pa so bili: Ječka Trček, Bin, Karmen Vidmar, Ivanka Kostatino ter Ela Tavčar. Slednja je brala pesmi Ane Manfreda.
Skupaj s številnimi obiskovalci, ki so si istočasno pri Gabronu v Idriji, v blagodejni senci privoščili hladne napitke in sladoled, smo lahko prisluhnili pesmim, haikujem, pravljicam, odlomkom iz zgodb. Božajoče za ušesa in za srca!
Poleg brane besede pa so program prijetno popestrili še solo pevka Taja Jereb in mlade plesalke Plesnega kluba Idrija pod mentorstvom Janje Kravos.
S svojim nastopom pa nas je počastila tudi letošnja Vitezinja poezije po izboru občinstva v Mariboru, ki ga organizira založba Pivec, Majda Kočar.
Poezija, ki jo piše in kdaj pa kdaj tudi pretoči v šansone, je bila tudi v Idriji, na Maratonu branja, dotakljiva in izjemna.
Za organizacijo dogodka je poskrbela – tako kot po navadi – predsednica RIS-a Ivana Gantar, literarni dogodek pa sem povezovala Milena Miklavčič.
Zapisala: Milena Miklavčič
Fotografije: Jože Brenčič
ponedeljek, 29. maj 2017
torek, 25. april 2017
Noč knjige 21. april 2017
Leta
1995 je UNESCO 23. april razglasil za svetovni dan knjige in
avtorskih pravic. Na godovni dan svetega Jurija leta 1616 so namreč
umrli trije veliki književniki, Miguel de Cervantes, William
Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega.
Jurjevo
je za Katalonce praznik vrtnic in podarjanje tega cvetja. Kdor pa ta
dan kupi knjigo, dobi v dar tudi vrtnico.
Člani
RIS-a, Vinko Tavčar, Tilen Klinc, Vladimir Kržišnik, Danaja Lampe,
Slavica Uršič, Ivana Gantar in Ana Balantič smo tokrat medse
sprejeli novo članico Marijo Knafelj. Vrtnic si vseeno nismo
podarjali, ampak smo v nekdanjem hotelu Nanos obložili mizo s samo
nekaterimi knjigami, ki smo jih člani do sedaj izdali. Namen tega je
bila spodbuda, da bi bile knjige poslej ne samo natisnjene, ampak
tudi prodajane, oziroma kupovane, ter posledično bolj brane, brez
zaničljivega pridiha "prebral
sem in preživel".
Zvesti
člani literarnega društva RIS smo se ob glasbi domačega ansambla
nadobudnih mladeničev podali v bralne vode svojih del in se šli kdo
bo prebral več. Lepo in pohvalno, kdor pa je ta večer zamudil, naj
mu bo žal.
Ana
Balantič
sreda, 12. april 2017
ponedeljek, 27. marec 2017
četrtek, 9. marec 2017
sreda, 1. marec 2017
Pa smo jo dobili
Na pustno nedeljo se je Pr´ Jerebu v
Šebreljskem Vrhu, v izbi kjer je Ivana privekala na svet, trlo
sorodnikov in prijateljev. Skoraj bi rabili vse Šebreljce, da bi v
svojem značilnem slogu povečali prostor.
Za mizo je avtorica pridno podpisovala
po tiskarskem črnilu še dišeče izvode svojega prvenca. Nekaj časa
je bilo vse tiho. Glave sklonjene nad knjigami s pomenljivim naslovom
V sekundi od angela do hudiča in listi, ki so šelesteli med
radovednimi prsti.
Ko se je, s pomočjo moderatorja Dareta
Likarja, Ivani odprlo, je bilo kaj slišati.
"V tistem kotu, tam, se mi je
tako mudilo na svet, da si mama ni uhitela umiti niti rok, ko je na
krompirjevi njivi dobila moj opomin. Na babico, oddaljeno nekaj ur,
pa sploh ni bilo misliti. Pa tudi atu se je moj prihod izmuznil, samo
v spalnico je skočil po najpotrebnejše in ob vrnitvi že slišal
mamo, da imata punčko."
Voditelj je komaj sproti ustavljal
Ivanin plaz besed, da je zajela zrak za odgovor na novo vprašanje.
Poslušalci pa zbrani in napeti v pričakovanju novih odkritji.
Marsikdo si je naskrivaj šel z roko čez oči.
Tudi s spomini, čeprav jih je začela
pisati že dolgo nazaj, je v zadnjem letu tako hitela in prehitela
marsikaterega pisca romanov. V tej nuji se ji je marsikje izmuznila
oblika.
Prva in velika pomoč ji je bila v
Šebreljah rojena Marica Brezavšček, ki kot lektorica ni
popravljala samo vejic in pik, ampak se je spopadla z običaji,
narečjem in zgodovinskimi podatki.
Sedaj, ko držimo v rokah, v
spomladansko zeleno barvo odeto njeno mladost, se nam je Ivana kot
osebnost prikazala v čisto posebni luči. Zato se poglobimo v
zapisano in za nekaj časa zaživimo njeno takratno življenje, ter
se ji zahvalimo, da je v svet poslala nekaj tako edinstvenega za te
kraje in njene prebivalce.
Meni kot urednici in oblikovalki knjige
se je v spremno besedo zapisalo takole:
Že ob prebiranju prvih zapisov
me je pritegnil njen opis rojstnega kraja, kjer samota in neizmerna
lepota hodita vštric, kot prasili, ki ne moreta in nikoli ne bosta
narazen.
Navdušil me je njen sprehod
med običaji, etnološko zapuščino, svojim življenjem na vasi,
tako drugačnim od današnjega in tistega, ki so ga njeni vrstniki
takrat preživljali v mestu.
Kako živeti med nevednostjo,
naivnostjo, občutiti zaznamovanost in preproščino ljudi, kjer niso
domačije imele niti elektrike, ko so bili toliki odvisni le od
svojih rok, para volov in zastarelega orodja, da so preživeli, ob
tem še vzgojili in vzgajali rod za naprej.
Ivanine neuslišane ljubezni, najprej
mamina, nekoč se čez noč spremeni še ljubeča očetova beseda,
kasneje v življenju pa ... in ne nazadnje še poizkusi zlorabe in
večplastna dilema, kaj storiti. Ampak njena notranja vera v
pravičnost, ki do danes še ni ugasnila, zmore oprostiti in
premostiti. Na njeni življenjski poti so bili ves čas trije, mama,
ata in ona v precepu med očetovo kmetijo in željami, biti nekoč
zdravnica, kirurginja.
Zato tudi odločitev, to prenesti na
papir. Da se ne pozabi, da ostane vsaj kamenček v mozaiku njenega
odraščajočega časa na tromeji med Jagrščami, Idrijskimi
Krnicami in Šebreljskim Vrhom, ki naj bo pouk in poduk za
prihodnost, dokler ne razpade poslednji list tega zapisa.
Ko se je namreč prebudil Ivanin
notranji vulkan in je zavrelo v njegovem jedru, je začelo
neustavljivo bruhati. Spomini, misli in besede so prehitevali drug
drugega in naglica skoraj ni mogla poloviti vse lave. Posvetila se je
tistemu, kar je najbolj zaznamovalo njeno življenje, a mene, kot
prvega bralca, je zanimalo še vse zamolčano. Spodbujala sem jo, naj
seže še globlje, na dno, kajti usedlina je vedno najbolj bogata.
Naj obudi vsaj delček najbolj značilnega domačega govora, ki se je
tako razlikovalo od sosednjih vasi, da včasih zaradi posmeha ni
upala odpreti ust in po malem izginja celo iz njenega spomina.
Danes, ko je knjiga pred nami, sem
prepričana, da je to pravi biser, mimo katerega ne morejo vse
zapovedi literature, sploh ob današnji poplavi romanov, iz katerih
veje toliko naveličanosti in nestrpnosti, ne nazadnje mlačnosti.
Mislim, da je Ivana naredila izpit z odliko in bralcev njena pripoved
ne bo pustila ravnodušnih.
Besedna igra z uporabo domačega
narečja in njeni spomini kar kličejo po branju. Prisluhnimo jim,
saj nam odstirajo pogled v takratno življenje, vedno skrito za
tančico naivnosti in skrivnosti. S tem romanom Ivana prepušča
dediščino svojih prednikov kasnejšim rodovom, svojim in našim.
Zato naj bi tudi naslovna risba na
naslovnici s ponavljajočim osnovnim motivom simbolično prikazovala
neskončnost novih in novih rodov, ki bodo ohranjali življenje
Ivanine rojstne domačije, spomin na prednike in nje same v
Šebreljskem Vrhu. Domačije, ki že več kot 400 let obnavlja
korenine na istem mestu.
Ana Balantič
nedelja, 19. februar 2017
Predstavili smo nov zbornik
Bil je spet en lep kulturni večer, ki
smo ga skupaj s Filatelističnim društvom Idrija oblikovali člani
društva RIS. Izdali smo že osmi zbornik Zaris v čas. V njem so
zbrana literarna dela članov, njihovih sopotnikov in mladih piscev,
sodelujočih na literarnem natečaju z naslovom: Sprejemam,
ustvarjam, zapuščam.
Svoje zapise iz zbornika smo prebirali:
Alenka Mihorič, Sabina Eržen, Dare Likar, Vid Prezelj, Ivana
Gantar, Tilen Klinc in Ana Balantič. Z glasbenimi vložki so
sodelovali učenci Glasbene šole Idrija.
Naj ponovim uvodne besede voditeljice
večera Sanje Rejc:
"Pred tednom dni smo obeležili
slovenski kulturni praznik in s to prireditvijo se tudi mi
pridružujemo proslavljanju in se poklanjamo kulturi in umetnosti.
Poklonili se bomo tudi dolgi tradiciji ustvarjanja in neodvisnega
mišljenje na Idrijskem. Kaplje – so nedvomno ime, ki je
zaznamovalo kulturno in politično življenje v Idriji. S
filatelističnim obeležjem bomo nocoj dodali še eno kapljico v
morje spomina na neke druge burne čase.
Lansko okroglo (50.) obletnico prve
številke revije Kaplje so se odločili obeležiti tudi idrijski
filatelisti. To so seveda storili skozi medij, ki jim je najbolj
blizu – poštne vrednotnice. Tako so v društvu pripravili osebno
znamko in pisemsko ovojnico, ki obe nosita podobo naslovnice revije
Kaplje. Avtor le-te je arhitekt Milan Božič, z njegovim
privoljenjem pa je znamko in ovojnico oblikoval predsednik FD Idrija
Franci Jereb. Podobo kot tretji element zaokroži poštni žig; avtor
je idrijski slikar Nande Rupnik."
Takole pa se mi je zapisalo, ko sem
zbornik oblikovala in uredila:
Letos stopamo z zbornikom Zaris v čas
2016 na travnike, košenice, na obrobja gozdov. A kaj bomo tam
iskali? Cvetje, kako romantično, čeprav je doba romantike v
umetnosti že davno mimo, pa še vedno umetniki, esteti in predvsem
pisci, z besedo potrjujejo moč neslutene lepote, ki nam jo ustvarja
narava. Zakaj pa ne?
Prav cvetje je tisto, ki odgrne zaveso
malodušja in spregovori o krogotoku življenja, od odmrtja v ponovno
rojstvo. V cvetu je simbolika veselja, žalosti, z njim lahko
komuniciramo. Iz njega veje neobremenjenost, sproščenost, v njem
zaznamo srečo, ko razdaja samo sebe in ne zahteva vračila. Je vedno
odprto za vse in enako do vseh. Je neslišno, a dovolj sporočilno
glasno, da v nas zbudi najčistejša čustva. Ob njegovi mirnosti,
preprostosti, se človek notranje pomladi. Čeprav nam krhkost cveta
daje občutek minljivosti, se prav z njim dotaknemo večnosti. Zato
je kot simbol ljubezni povezan z vero, miti in čaščenjem v vseh
civilizacijah. Naj bo vdolben v kamen, les, izvezen na svilo,
naslikan na platno, razprostrt po travniškem prtu ... Ob pogledu na
tak cvet nam postane svet drugačen, mehkejši, predvsem pa bolj naš.
Članica literarnega društva RIS
Alenka Mihorič nam je poklonila nekaj svojih fotografij cvetja, ki
je značilno za naše kraje. Te fotografije so letos rdeča nit, ki v
zborniku povezuje prispevke članov in sopotnikov literarnega društva
RIS.
Vsem sodelujočim se društvo RIS
zahvaljujemo za sodelovanje, posebno gospe Milanki Trušnovec,
direktorici Mestne knjižne in čitalnice Idrija, za gostoljubje v
njihovih prostorih.
Ana Balantič
ponedeljek, 13. februar 2017
Literarna delavnica RIS
11. februarja 2017 smo se v prostorih
Doma upokojencev v Idriji srečali člani RIS-a Jože Brenčič,
Ana Balantič, Vladimir Kržišnik, Ana Manfreda, Anka Vončina,
Alenka Mihorič, Milan Jež in predsednica Ivana Gantar.
Delavnici, ki ga je organiziralo literarno društvo RIS, sta se
pridružili še kandidatki za članstvo Tanja Ocelić in Dragana
Marošević .
Voditeljica literarne delavnice gospa
Dragica Vesković je vodila srečanje na inovativen in zanimiv
način. Ure srečanja (od 9.00 do 17.00) so minile hitro, kot bi
mignil. Še takrat, ko je gospa Vesković skupini želela dovoliti
odmor, se nobeden ni dvignil od mize in pogovor se je nadaljeval. Beseda je tekla o rezultatih
ustvarjanja sodelujočih v zadnjem letu, o bojaznih, skrbeh in
težavah piscev, skupaj smo analizirali pesmi in prozo, ki so jo za
potrebe delavnice gospe Dragici Vesković poslali sodelujoči
literati. Postavljali smo si vprašanja o izviru ideje posamezne
stvaritve, o dosežku določenega dela, kakor tudi o najslabšem
členu v njem.
Ocene sodelujočih in voditeljice
delavnice so bile
zelo stroge in neprizanesljive, čeprav je bil vsak avtor tudi
pohvaljen vsaj za eno dobro pesem ali delček proznega prispevka in s
tem dobil vsaj nekaj vetra v svoja jadra.
Čeprav smo slabe kritike nekateri sprejemali bolj kislih obrazov, smo bili po premisleku zadovoljni,
saj smo se zavedli svojih napak in prejeli za delo v prihodnje kup
koristnih nasvetov.
Z besedami smo se dotaknili tudi
trenutnega stanja kulture v naši družbi, izrazili smo zadovoljstvo
z izborom letošnjih Prešernovih nagrajencev, prebirali smo
literaturo slovenskih in slovaških priznanih piscev, posebne
pozornosti pa je bil deležen lanski Nobelov nagrajenec za
literaturo, ameriški pop pevec Bob Dylan. Brali smo njegove pesmi v
prevodu Mateja Krajnca in bili navdušeni.
Na našem srečanju je bilo tako dobro
poskrbljeno za začimbe duševni hrani, za telesno pa je z dobro
joto, ocvirkovka in kompotom poskrbela restavracija Doma upokojencev
Idrija.
Milan Jež
torek, 7. februar 2017
torek, 31. januar 2017
petek, 20. januar 2017
Nova knjiga
Izšla je nadvse zanimiva potopisna
knjiga, K TALIBANOM IN PIRATOM
Največ ljubezni sem srečal v krajih,
ki nimajo ničesar, pravi komaj enaintridesetletni Boštjan Šifrar
iz Sovodnja, ki je pred dvema letoma z motorjem potoval po osrednji
Aziji dobrih šest mesecev.
Sedaj je za njim že nekaj predstavitev
knjige K talibanom in piratom, knjige, za katero komaj verjame, da jo
res lahko ponudi bralcu.
Adijo pamet in
dobrodošla knjiga, temu pravi Boštjan, ki je tudi član Literarnega
društva RIS Idrija.
Kako je bilo spati v jurtah in hlevčkih
skupaj s kozami, kako je moral zaužiti kos loja, ki je bil pečen na
ognju, na katerem je gorela plastika, kako so ga zajeli Talibani, ker
so mislili, da gre za ameriškega tajnega agent in še nešteto
zgodbam lahko prisluhnemo na njegovih predstavitvah, ki se te dni že
vrstijo, najprej v bližnji okolici in potem …
Boštjanova potopisna knjiga je
decembra izšla pri Literarnem društvu Ris Idrija, naročite pa jo
lahko tudi na številki: 031 206 164 in stane 25,00 evrov.
Zapisala: Ivana Gantar
četrtek, 19. januar 2017
MUZE, PRI MUZAH, Z MUZAMI
Na
literarnem natečaju Založbe MAUS so se z erotično poezijo
preizkusili tudi trije člani Literarnega društva RIS, in sicer: Ana
Balantič, Jože Brenčič in Milena Miklavčič ter bili povabljeni
k sodelovanju v osrednjem programu Festivala v Mariboru.
Žirijo, ki jo je
sestavljala šestčlanska komisija: Ana Porenta, Marjan Pungartnik,
Borče Panov, Miodrag Jakšić, Aleksandra Jelušič Pika in David
Bedrač, je z erotično poezijo najbolj prepričal in tudi odletel
med Apolone, Kristian Koželj, družino Muz pa je dopolnila Petra
Bauman.
Torej, 13. in 14.
januarja se je na Festivalu erotične poezije, » Muze, pri muzah, z
muzami« v Mariboru predstavilo več kot 50 slovenskih in tujih
pesnikov. Prvi večer vsi izbrani pesniki za nastop, naslednji večer
pa se je v polfinalu pomerilo 12 izbranih pesnic in pesnikov, ki so
se potegovali za naziv Apolona oziroma Muze V. erotičnega festivala
2016. Priložnostno bo izšel 1. mednarodni zbornik erotične
poezije, v katerem bodo objavljene pesmi tudi dveh risovih Muz in
Apolona.
In
kako daleč nazaj segajo zapisi erotičnih pesmi na Slovenskem? V
antologiji slovenske erotične poezije je bilo le malo takšnih
zapisov, ugotavlja dr. Alojzija Zupan Sosič. Prvi znani
zapis tovrstne vesele pesmi je zagrešil,
leta
1774 rojen prleški duhovnik Štefan Modrinjak.
Zapisala:
Ivana Gantar
sreda, 18. januar 2017
petek, 13. januar 2017
VABILO - LITERARNI NATEČAJ 2017
Literarno
društvo Ris Lapajnetova 7, 5280 Idrija
Razpisuje
literarni natečaj
za
izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo 3500 znakov s presledki ali
pesniško stvaritev
z naslovom:
z naslovom:
»Kam izginja moj jezik«
Na
natečaju lahko sodelujejo učenci osmih in devetih razredov osnovnih
šol na Idrijskem in Cerkljanskem.
Kako
sodelovati?
Literarna
dela morajo biti napisana v slovenskem jeziku.
Avtor naj svoje delo označi s šifro in ga priloži v email sporočilu, označenem z zadevo:
Avtor naj svoje delo označi s šifro in ga priloži v email sporočilu, označenem z zadevo:
Za
literarni natečaj.
Avtor
naj navede tudi svoje kontaktne podatke (ime in priimek, letnico
rojstva, naslov bivališča, telefonsko številko in šolo, ki jo
obiskuje).
Za
anonimnost natečaja jamči predsednica društva RIS
Avtor
s poslanim delom dovoljuje objavo svojega dela v tiskanih in
elektronskih medijih.
Literarno
društvo Ris zagotavlja popolno anonimnost natečaja.
Poslana
dela bo pregledala in razvrstila 5 članska strokovna komisija, ki jo
bodo sestavljali slavisti iz vsake osnovne šole po en član ter ena
zunanja sodelavka.
Posamezni
avtor lahko sodeluje s proznim in poetičnim delom, ki ju pošlje
do
vključno 30. aprila 2016 na elektronski naslov:
ivanka.gantar @)gmail.com
Natečaj
se bo zaključil na prireditvi Literarnega društva Ris s slovesno
razglasitvijo rezultatov komisije in podelitvijo knjižnih nagrad
avtorjem najboljšim treh proznih in poetičnih del.
Datum
prireditve bo objavljen po končanem zbiranju
na
natečaj prispelih del.
Nagrajena
dela bodo objavljena v zborniku Zaris v čas 2017
VABLJENI
K SODELOVANJU!
Naročite se na:
Objave (Atom)