sobota, 27. december 2014

Dobrodelna prireditev društva RIS

V ponedeljek 22. decembra se je v Filmskem gledališču Idrija odvila še ena v nizu dobrodelnih prireditev letošnjega decembra, tokrat pod okriljem idrijskih literatov.
Literarno društvo Ris je pripravilo nadvse zanimiv dobrodelni večer z glasbenimi gosti: Romano Krajnčan, Majo Tajnšek, Brankom Brezavščkom in skupino D Butls. S prozo in poezijo so odejo dobrodelnosti za sedemčlansko družino Mohoričevih iz Čekovnika spletali tudi risovi člani Tadeja Vončina, Dare Likar, Anka Vončina in Slavica Uršič.
Misel predsednice Literarnega društva RIS, Ivane Gantar ob predstavitvi družine, da živimo v časih, ko s poštenim delom ni več sramotno biti reven, temveč vse bolj postaja bogastvo na račun drugih, sramotno dejanje, je v dvorani požela aplavz.
Čeprav sta se sinoči v Idriji istočasno odvijali dve zelo podobni si prireditvi, so organizatorji z obiskom zadovoljni. Družina, ki je na idrijskem prebila led tovrstnega izpostavljanja je presenetila s povezanostjo in medsebojnim spoštovanjem in tako postala darilo organizatorju in obiskovalcem.
V imenu družine se toplo zahvaljujemo donatorjem ter gostom večera, ki so z glasbo in petjem čustveno obarvali dobrodelni večer.
Donatorji: Občina Idrija, radio Primorski val, Kmetijska zadruga Idrija, Center zdravja in lepote Lidija Obid s.p. Idrija, Tehnični pregledi Avtokrka, Mokraška vas, Frizerstvo Munh Idrija, OMV Bencinski servis Idrija, Gip´s izolacije Davorin Lampe s.p. Idrija in Cvetličarna Stanonik Cerkno ter Miha "Gravi" Idrija.





četrtek, 18. december 2014

božVabilo

Z glasbo in besedo stkana dobrota

Literarno društvo RIS vabi v Filmsko gledališče Idrija na dobrodelno prireditev
v ponedeljek 22. decembra ob 18. uri.

Nastopajoči, ki so se odpovedali honorarju bodo:
pevka Romana Krajnčan
pianistka Maja Tajnšek
violinist Branko Brezavšček
skupina D Butls
člani literarnega društva RIS
scenarij je napisala Sanja Rejc
povezovalka bo Milena Miklavčič


Donatorji so:
Občina Idrija,  Radio Primorski val,  Kmetijska zadruga Idrija,  Center zdravja in lepote Lidija Obid s.p.,  OMV bencinski servis Sp. Idrija, Frizerstvo Munh Idrija,  Avto Krka d.o.o. Mokraška vas, Živalski vrt Ljubljana,  Gip´s izolacije Davorin Lampe s.p.,  Cvetličarna Stanonik Cerkno

božičekNaredimo veseli december
 prijeten za družino v stiski,
ki bo prisotna na prireditvi.


Literarno društvo RIS

torek, 25. november 2014

VABILO


54. Govekarjev večer na Igu




Na 54. Govekarjevem večeru, ki se je dogajal 17. novembra 2014 po 19. uri v čitalnici Knjižnice Ig in ga je vodila Alenka Jeraj, sta najprej nastopili dve dekleti s prijetno skladbo, ki sta jo zaigrali na blok flavto. Kasneje sta nastopili še dvakrat.
V razgovoru se je najprej predstavila pesnica Alenka Mihorič, članica literarnega društva RIS Idrija. Prebrala je nekaj pesmi iz svojih dveh knjig, izdanih v samozaložbi: Preprosto roža iz leta 2010 in Kodeljice, ki so poletele med bralce letos. Interpretirala je tudi dva soneta novejšega nastanka, saj ji je ta pesniška zvrst še posebej pri srcu.
Sledila je predstavitev slikarja Zvonka Dobovška, člana likovne skupine društva Fran Govekar Ig. Povedal je marsikatero zanimivost o svoji življenjski poti, predvsem seveda o slikanju.
Slišali smo še enega mladega glasbenika, ki je pogumno raztegnil meh klavirske harmonike.
Sledil je ogled razstave slik Zvonka Dobovška v prostorih knjižnice. Slikar je pri vsaki sliki prisotnim razodel še kako posebnost o vsebini slik in slikarskih tehnikah.
Tako se je večer končal v prijetnem klepetu udeleženih ljubiteljev lepe besede in slike.




,

Besedilo: Alenka Mihorič

Fotografija: Jože Brenčič

četrtek, 06. november 2014

Praznovanje starostnikov V Domu upokojencev Idrija

Prejšnji petek je bil  v Domu upokojencev na Arkovi ulici v Idriji namenjen praznovanju. Praznovale so gospe in gospodje, ki so doživeli osemdeset let ali več.
Z mešanimi občutki sem se pod večer pripeljal pred dom, kjer so se na nastop že pripravljali članice in člani Mešanega pevskega zbora upokojencev iz Idrije pod vodstvom gospoda Rijavca, idrijski osnovnošolci pod dirigentsko palico gospe  Danice Klemenčič, škofjeloški muzikant pa  je tudi že pripravljal svoje instrumente.
Varovanci so po večerji ostali kar za mizami in z napetostjo pričakovali, da se je začelo. Led so prebili pevci in pevke Mešanega pevskega zbora upokojencev, ki so najbolj zažgali s skladbo z naslovom Nimam cajta.
Učenci so recitirali razne pesmi, pevski zborček Osnovne šole je ob klavirski spremljavi  gospe Beti Lampe zapel nekaj pesmi; od slovenskih narodnih do priredbe Lennonove Rumene podmornice. Končali so z Avsenikovo Slovenija, od kod lepote tvoje, ki ji je pritegnilo tudi občinstvo.
Sam sem nastopil proti koncu prireditve, v imenu RIS – a sem čestital slavljencem za doživeta žlahtna leta in jim zaželel še veliko zdravja, odlične volje in vsega dobrega. Prebral sem jim pesem Idrijca, reka moje mladosti
Občinstvo sta pozdravila tudi direktor doma, gospod Samo Beričič  in predsednik društva upokojencev, gospod Ivan Šuligoj
Za prireditev je odličen scenarij pripravila gospa Danica Klemenčič, lepo pa jo je vodila učenka, tudi članica literarnega društva  Ris, Klara Kavčič
Nastopal sem res že na veliko različnih prireditvah, a tako hvaležne publike, kot so varovanci Doma upokojencev na Arkovi ulici v Idriji, še nisem srečal.
Slavljencem še enkrat čestitam in jim želim lepo, mirno in varno jesen življenja.

Milan jež


RIS - ov literarni večer na Aškerčevini

Če bi me kdo vprašal, kateri kraj je Literarnemu društvu Ris tako zelo oddaljen, da bi zavrnili povabilo tja, bi gotovo izstrelila, da takega kraja ni. Ljubezen do literature skrajšuje in preprosto briše razdalje. To dokazujemo z obiski vzhodnega dela Slovenije. Po septembrskem obisku na Skomarjih, smo prejeli vabilo na literarni večer še iz Laškega, bolj natančno na Aškerčevo domačijo. V imenu JSKD Laško, nas je tja povabil Ivan Medved in KUD Anton Aškerc Rimske Toplice.
30. oktobra, na prelep, sočnen dan smo se v goste odpravili: Ana Balantič,Slavica Uršič, Milena Miklavčič, Vladimir Kržišnik, Vinko Tavčar, Danaja inKristina Neli Lampe, ter Sabina Eržen in Ivana Gantar. Ob prihodu v Laško nas je že čakal gostitelj Ivan in njegovi literati. Na hitro smo se sprehodili po Kulturnem centru Laško in precej nenavadni razstavi Ratimirja Pušelja.
Po prihodu na Aškerčevino smo si s pomočjo Avgusta Aškerca ogledali spominsko sobo in pesnikovimi deli, ki jih tam skrbno hrani nam in našim rodovom. V muzej je sicer preurejena vsa Aškerčeva rojstna hiša.
V kmečki izbi, kjer se pogosto cedi kultura, so člani KUD AA Rimske Toplice, v spomin na svoje nekdanje člane, prebirali njihova dela. Ob bližajočem se Dnevu spomina na mrtve je bil del večera torej namenjen njihovemu spominu.

muzejaskerc.jpgV drugem delu smo Idrijčani predstavili svoje društvo in prisotni so prebirali lastna dela, pa tudi nekaj del članov, ki niso mogli biti z nami. Navdušenje je vzbudilo idrijsko narečje, pa seveda Milenina knjiga Ogenj rit in kače, kot tudi Anina Odrezana sreča.
Smo pa na Aškerčevi domačiji pustili poseben pečat, ne le s svojimi nastopi in narečjem, temveč je  Avgustu Aškercu risova članica-slikarka Slavica Uršič poklonila sliko idrijskega gradu.
Dan sam je bil tako prijetno topel in lep, da je bilo že potovanje prijetno doživetje in domov smo se vračali s šopkom topline v srcih, zanj pa bi se radi zahvalili našim gostiteljem, Kud AA Rimske Toplice in JSKD Laško in Ivanu Medvedu.
Fotografije: Vladimir Kržišnik
Zapisala: Ivana Gantar

nedelja, 05. oktober 2014

V MESTU SO PUSTILI SLEDI


Stoletja je Idrija s svojim bogatim podzemljem bila izziv, ali morda le potreba številnim različnim ljudem, ki so prihajali iščoč delo in mnogi tu za vedno ostali.

Trdo delo v rovih je človeka klesalo, oblikovalo ali »zmaličilo« do te mere, da je postal poseben. Poseben morda le za ožji krog rudarjev, a jih je kar nekaj postalo znano tudi širšemu okolju. Tako kot rudarji tam spodaj, so »morale« biti posebne tudi ženske. Na njih je bila skrb za družino, dom, hrano, vrt, vendar so Idrijčanke izstopale tudi pri teh rečeh. K družinskemu proračunu so želele pripomoči s klekljanjem. Klekljanje po idrijskih gasah jih je tudi družilo in nam nevede  ustvarjalo dediščino, ki je še vedno izziv pišočim prebivalcem, pa tudi obiskovalcem mesta. Iznajdljivost idrijske gospodinje; »iz nič narediti odlično kosilo«, je seveda dediščina, ki je postala tržna niša idrijskemu gostinstvu.

Razvoj Idrije se je začel z rudarjenjem in posledično priseljevanjem različnih ljudi.  Delo v rovih in bolezni, ki so se začele pojavljati, je v Idrijo privabilo številne zdravnike, podnebje  botanike, Idrija je postajala izziv številnim raziskovalcem in inženirjem, ki so se trudili izboljšati pogoje in povečati učinkovitost knapovskega dela. Na njih nas v Idriji že spominjajo številna spominska obeležja.

Ne letošnjih Dnevih evropske kulturne dediščine, pa smo se člani Literarnega društva Ris, v torek 30. septembra dotaknili ljudi, ki so Idriji pustili čisto svoj pečat.
V pristni idrijščini sta dramska igralca Milena Brelih in Silvij Božič ugotavljala, kako so nastali žlikrofi, kako so se odpravljali k nedeljskim mašam in kako upokojen rudar sanja zmedo, ki je še nedavno bila del njegovega vsakdana. Dela so se zapisala Anki Vončina, Ani Balantič in Vladimirju Kržišniku.
Milena in Silvij sta nam v spomin priklicala tudi nekdanjega vaškega godca, Jaka iz Hudournika, avtor prispevka je Milan Jež. Milena se je v pesmi Ivane Gantar, z naslovom Ona sprehodila po bivališču posebne ženske, ki se je številni še dobro spominjamo.
Delo o Paganiniju, ki ga je zapisala Roža M. Pečnik in pripoveduje zgodbo o izvrstnem glasbeniku, ki je moral prijeti za metlo, ker za svoje znanje ni imel potrebnih papirjev, ki ga potem odkrije tuj gospod. V tujini je Paganini zaigral prvo violino v filharmoničnem orkestru. Zgodbo je interpretirala Sanja Rejc, ki je prireditev po literarni predlogi Dareta Likarja, tudi povezovala.
Samostojno so svoja dela prebirali še Risovci: Radica Pahor, o prigodah dr. Hribernika in sestre Efreme, Ana Balantič je v pesem zlila knapovski vsakdan, Slavica Uršič je spregovorila o Dragi Urbas Keravica, ki je za Idrijo naredila veliko in zato upravičeno prejela občinsko nagrado Jožefa Mraka za življenjsko delo. S spomini na preplašene sošolce tik pred obveznim cepljenjem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se v vas pripelje ekipa in razred spremeni v ambulanto, se je avtorica Ivana Gantar dotaknila spomina na idrijsko pediatrinjo dr. Likar Miklavčičevo.
Ob kitarskih zvokih učenca Glasbene šole Idrija, je bil večer zaključen.

V klepetu, ki je stekel po končani prireditvi, je spomin izbrskal  in oživil na plano še številne like, ki sodijo med nesnovno dediščino mesta in prav je, da prihaja do takšnih zapisov,ki  zobu časa preprečijo odhod pozabo.  

Zapisala: Ivana Gantar


Foto V.Kržišnik

torek, 30. september 2014

Idrijski risi na Zreškem Pohorju



Sončen jesenski dan je obljubljal siv večer, čeprav se mi je obetal zelo zanimiv dogodek. Z družbo literatov, zbranih v Literarno društvo RIS, bom obiskal Vodovnikovo vas Skomarje nad Zrečami. Prvič bom v njihovi družbi.
Parkiral sem svoj avtomobil v Vinkovo garažo in prisedel k njemu in Ivanki. Spotoma se nam je v Cerknem pridružila še Sabina Eržen in vožnja do Idrije, kjer nas je na dogovorjenem mestu pričakoval kombi, je minila ob prijetnem klepetu.
Družba je zaživela, saj sta besedo povzemali tudi Ivankini vnukinji Danaja in Kristina Neli Lampe?, volan kombija pa je spretno vrtel njun oče Davorin.
V Logatcu je prisedla še Milena Miklavčič in posadka je bila popolna, saj sta Vladimir Kržišnik in Ana Balantič na Pohorje odpotovala že prej z osebnim avtom
Namenjeni smo na drugi konec  Slovenije, na Zreško Pohorje, na Skomarje, kamor nas je na literarni večer povabilo »Kulturno društvo Vladko Mohorič« iz Zreč, s katerim je že pred leti spletla vezi pesnica in pisateljica Ana Balantič.
Po dobrih dveh urah prijetne vožnje se nam je s Skomarja odprl prijeten pogled na dolino, na Zreče in Konjice ter na pohorske domačije, vasi in gozdove, na zelene hribe, doline in grape, ki nekoliko spominjajo na naše tolminsko – idrijsko hribovje.
Sprejeli so nas prijazni domačini in predstavniki »Kulturnega društva Vlado Mohorič« iz Zreč z Martinom Mrzdovnikom na čelu.
Ostalo nam je še ravno prav časa, da smo se sprehodili okoli znane Skomarske hiše, ki so jo pred leti obnovili v slogu, kot je bil v navadi pred 250 leti in jo spomeniško zaščitili. Seznanili smo se tudi z zgodovino vasi Skomarje, saj najstarejši zapis o njenem obstoju sega v preteklost dolgo kar 701 leto.
Po Martinovem pozdravnem nagovoru se je predsednica Ivana Gantar zahvalila za vabilo in predstavila društvo RIS. In že smo do besede prišli literati. Prebirali smo pesmi in krajše odlomke iz svojih knjig. Prva je bila na vrsti, skoraj že domačinka na Skomarju, Ana Balantič, sladili so ji še Milena Miklavčič, ki je z branjem odlomka iz svoje nove knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače zbudila veliko pozornost, z nastopi so nadaljevale Sabina Eržen in Ivana Gantar, Kristina Neli in Danaja Lampe sta bili zaradi svoje mladosti deležni posebnega občudovanja, nekaj pesmi je, ko je za trenutek odložil svoj fotografski aparat, prebral tudi Vladimir Kržišnik, svoj lonček sem pristavil še sam in predstavil tri pesmi o Idrijci.
Ni bilo dolgočasno, za kar je s svojo kitaro, prijetnim glasom in lepimi slovenskimi pesmimi poskrbel Vinko Tavčar.
Na starodavni Vodovnikovi domačiji smo skupaj s številnimi obiskovalci s poezijo in prozo razvajali svoje duše, organizatorji pa so z dobro kapljico in prigrizkom ( manjkala ni niti pečena svinjska glava ) poskrbeli še za naša telesa.
Med zanimivimi pogovori o načrtih društva je vožnja domov minila, kot bi mignil. Jesenski večer ni bil siv, kot ga je obljubljal dan. Svetlo in jasno je sijal. Vsi, ki smo se zbrali v Skomarski hiši, smo se vračali bogatejši. Nekateri smo z veseljem podarjali, drugi pa so hvaležno sprejemali.
Niti temeljita policijska kontrola, ki sem jo bil deležen na poti domov, nista pokvarila moje dobre volje.

Milan Jež



 slika. L.Kržišnik

ponedeljek, 29. september 2014

Vabilo


Vabimo vas na literarni večer, V MESTU SO PUSTILI SLEDI. Dobimo se v torek 30.9.2014 ob 18,30 v pritličnih prostorih Mestne knjižnice in čitalnice Idrija.


Tako ali drugače bomo prečesali osebe, ki še vedno ali so še ne dolgo tega bivale, delale, živele ali se samo sprehajale skozi Idrijo.

Svoj glas nam bosta posodila dramski igralec Silvij Božič in Milena Brelih

Program bo po literarni predlogi Dareta Likarja povezovala Sanja Rejc, za glasbene predahe pa bo poskrbela Glasbena šola Idrija.


Prisrčno vabljeni, obudili bomo osebe, ki se jih morda še spominjate.


Literarni večer je osnovan v sklopu prireditev DEKD.


Literarno društvo RIS,


petek, 19. september 2014


 Objavljamo malo daljšo zgodbo novega člana RIS a, Milana Ježa 




De b' te strela udar'la
Pred barako ob cesti je Mihael zaustavil svojo kareto. Izza lesenih vrat je potegnil koš, ga nastavil na klop in s karete vanj začel prekladati moko, sladkor, kavo, pašto, riž, sol, olje in vse druge dobrote in potrebščine, ki jih je nakupil v dolini, v vaški trgovini.
Zapeljal je kareto pod nadstrešek, obšel je zasilno leseno oporišče, z roko je
segel za šperovc, kjer je otipal pričakovan predmet. Na dan je potegnil stekleničko s pravim drnulovim žganjem, ki ga je skuhal prejšnje leto kar nekaj kotlov. Nastavil je stekleničko na usta in užival v pravem, moškem požirku mnega žganja, ozrl se je naokrog, zamil posodo časti vredno, kot je navadno rekel flaški in jo vrnil v skrivališče.
»Ja, drnulovo žganje, de b' te strela udar'la« je hvaležno razmljal Mihael,
»hvala Bogu za to dobroto,« se mu je v mislih zahvaljeval in pozabil, kako veliko dela je bilo vloženega v vsak požirek te poživljajoče pijače, ki pa je kaj hitro lahko postala pravo nasprotje od poživila, če si ga nagnil preveč. Celo vid ti je znala vzeti. Mihael ga je, tako kot skoraj vsi domačini, cukal po pameti, a redno
vsak dan, kdaj pa kdaj je to pametno mejo tudi prekoračil, a je za to imel zmeraj tehten in pravi razlog. In zato je tudi ostal močan in mlad, da se je lahko spoprijemal z delom na bajtariji na Škrbini, pod vrhom hriba, kamor se je priženil, z druge bajtarije v Lipju, s hriba, ki je kraljeval nad sosednjo grapo, dve uri hoda od tod.
Izza ovinka je po razdrapani cesti priškripal voz, še preden je Mihael vzel pot
pod noge.
»Veeeeega!« je zaustavil mršavega konja stari Zatrepar, ko je uzrl Mihaela, ki se je pripravljal, da si bo naložil na ramena nabasan koš, »si vse pobral v štacuni,
ali si pustil še kaj zame?« je povprašal znanca.
Mihael in Zatrepar se nista še dolgo poznala, vendar sta se že nekajkrat srečala prav na poti v vaško trgovino.
»Zapelji h kraju!« ga je pozdravil Mihael. Z roko je ponovno segel za šperovc, potegnil je na dan steklenico z žganjem in povabil Zatreparja: »Pridi na šluk, de b' te strela udar'la
Zatrepar se ni dal prav preveč prositi, konju je vrgel naročje sena, prisedel je k
Mihaelu na klopco, hvaležno je vzel steklenico in jo nastavil k ustom.




»Dobra!« je pohvalil, ko mu je stekel dolg požirek po suhem grlu. »Kako pa je drugače na Škrbini, si se že udomačil, kako gospodariš?« je povpraševal mladega gospodarja.
»Ooooo,« se je pohvalil, Mihael, »dobro je na Škrbini, dobro. Peterček ima že štiri leta in spet pričakujemo. Tudi drugače je vse v redu in še boljše sedaj, ko je prava moška roka pri hi, de b' te strela udar'la. Saj znam vse sam narediti, čebre, sode, pletem koše, delam kosišča in grablje, nasajam lopate. Tudi kuhinjsko kredenco sem sam spravil skupaj. Čeprav so za moško delo le ene roke, vse lepo napreduje, njive rodijo, repi se v štali redijo, saj v senožetih nakosim dovolj futra. Sem pravi blagoslov božji, de b' te strela udar'la je razpredal Mihael, ki je v glavi že rahlo čutil prijetno drnulovo omotico.
Zaželela sta moža srečo eden drugemu in Zatrepar je pognal konja proti dolini, Mihael pa si je zadegal koš, napolnjen s fasengo, ki bo morala zdržati za vso družino najmanj dva tedna, na ramena in si na ozki in strmi gozdni poti zagrizel v kolena. Do doma na Škrbini, ga je ločila še urica vzpona. Hiša je bila dosegljiva samo po tej poti in človek bi se vprašal: kako in zakaj so včasih ljudje gradili bivališča na takih krajih, Bogu za hrbtom in človeku skorajda nedostopnih.
»Ja, res so malo s poti ta naša domovanja,« je razmljal Mihael in koračil po redkem gozdu, » so pa bili odročni domovi tudi za grajske biriče, za francoske bojevnike in za drugo golazen, ki nne dela in samo jemlje pridnim kmetom. Da je Bog menda tako ukazal, de b' te strela udar'la« je sam pri sebi modroval mladi Škrbinarjev gospodar Mihael, ki je medtem že dosegel svoje prvo počivališče, pri Apnenci. Prislonil je koš k bregu, obrisal si je s čela potne srage in hlastno segel pod skalo, kjer ga čakala steklenička drnulove prve pomoči, kot je navadno rekel. Nagnil jo je za en požirek, še malo počakal, da ga je dohitela duša, cuknil ga je še zanjo, oprtal si je koš in se namenil proti domu na vrhu hriba. Koš je postajal vse težji in korak vse počasnejši, do doma pa še daleč.
»Ah, počasi se daleč pride, so rekli včasih, samo da ne bi bilo tako strmo,« je
Mihael mrmral sam sebi v brado – in utihnil. Iz razmljanja so ga prebudili koraki kmeta Mraka iz doline, ki je imel gozd na hribu in je mejil na Mihaelovega.
»Kaj pa ti tukaj,« je pozdravil Mihael, »de b' te strela udar'la
»Ah, malo sem pogledal po gozdu, kaj bomo ob prvi pravi luni vrgli okoli. Ampak je vse bolj slabo, tanko in krevljasto, kot da bi se sami hudiči preganjali




tod okoli. So revna tla in ne raste in ne raste je z nejevoljo razlagal Mrak, ki je v tem gozdu sekal le drva za domačo uporabo.
»Ja, ja,« je zavzdihnil mladi Škrbinarjev, »tu, v teh naših zakotnih hribih je Bog
mahal že skoraj s praznim žakljem, de b' te strela udar'la
Mihael je postavil koš v breg in se pripravil za možat pogovor s sosedom.
»Imtudi ti suho grlo ga je najprej vprašal. Mrak je prikimal, saj je vedel za
Mihaelove skrivne točke s prvimi pomočmi.
Spustila sta se proti dolini do Apnence, si omočila grli, a kaj posebnega si nista imela več povedati. Kaj kmalu sta se podala vsak na svoj konec. Mrak proti svoji mračni dolini, Mihael pa proti svoji domačiji, ki se je svetila na škrbini pod vrhom hriba. Kraj, kjer je bila postavljena bajta, je bil res podoben škrbini in po njem je dobila domačija ime.
Mihael je tokrat iz previdnosti vzel steklenico, ki je bila še do polovice polna z žganjem, s seboj. »Tu boš, pri meni, na varnem in toplem,« ji je govoril, kot bi bila živa in jo previdno potisnil v veliki notranji žep svoje kamižole.
Počasi, počasi je rinil s svojim polnim košem na hrbtu in s steklenico, katere vsebina se je hitro selila pod Mihaelovo kapo, proti cilju, proti Škrbinarjevi bajti na hrbtu hriba.
Na vzpetini pred hišo ga je nestrpno čakala Tilka, saj se je že bala, kje se ves dan
zamuja njen ljubi mož, saj je vendar stopil samo do trgovine.
»Kje si bil tako dolgo je pozdravila ma, ki je s težavo prisopihal s polnim košem pred bajto. Že od daleč je ugotovila, kaj se dogaja. Prazna steklenica, ki je bingljala v notranjem žepu kamižole, je potrjevala njeno domnevo.
»Ah, nič je rekel Mihael. »Opravki, opravki, doli pri baraki sem srečal
Zatreparja, potem pri Apnenci še Mraka in veliko stvari smo se morali pomenati. Ti si ženska in ne veš kako je, de b' te strela udar'la,« je pijano pleteničil Mihael, tako, da se je Tilka s svojim velikim nosečniškim trebuhom raje brez besed umaknila k tetam v bajto. Kjer je tudi zaudarjalo po drnulovcu. Tilka ni bila domača. Doma je bila iz Kozjika, na Škrbino je spočetka prihajala pomagat pri kmečkih opravilih svojima dvema ostarelima tetama, ki sta jo vzljubili in sčasoma je kar ostala. Ker stari teti nista imeli druge žlahte, sta domačijo tebi nič, meni nič, prepisali pridni nečakinji Tilki, čeprav je sprva slabo kazalo, da bo nadaljevala rod na tem zanikrnem hribu. Ni ga bilo fanta, ki bi zbral pogum, da bi se priženil na to zahtevno in revno posestvo, ki je bilo bolj majhno in tudi gozda ni imelo veliko. Kruh je bilo dobesedno treba prigarati, ga




iztrgati iz strmih senožeti in izpuliti iz redkih gozdov. Pa tudi Tilka ni bila nobena posebna lepotica.
Pa se je le našel končno Mihael, ki je sam životaril v raztrgani bajti na drugem
hribu, v Lipju in se je odločil zagristi v mali grunt na Škrbini. Ljudje so opazovali mladi par in ugotavljali, ali sploh ve ta mladi Mihael, česa se je lotil.
A rada sta se imela Tilka in Mihael, »in ljubezen, če je res prava, premaga vse
ovire poje ljudska modrost.
Lepo in še lepše je tako cvetela ljubezen Tilki in Mihaelu. Tudi ob nedeljah je bilo vse v rožicah, ko sta pri maši pobožno sklepala roke in potem skupaj obiskala gostilno Pri sodu, kjer sta namočila svoja suha kljuna v mnem vinu in ko sta se potem proti večeru vračala proti domu in sta drug drugega podpirala, da ne bi kazala preveč alkoholne omamljenosti.
Navadno je bila že noč, ko sta priplezala izmučena domov, na Škrbino in mimogrede obdelala vse točke prve pomoči, kjer so se skrivale steklenice drnulovca.
Danes pa je bilo vse še hujše. Koš ga je pritiskal k tlom, z vsakim korakom je postajal težji in težji, popito drnulovo žganje, ki je dajalo nogam ukaze namesto možganov, je potrjevalo svoj izvor.
»Trd si kot drendobi pečat tisti, ki je res trd, kot drenov les in prav tak - trd
ter spotikajoč je bil Mihaelov korak, vse bolj, kot se je bližal svojemu cilju. Odložil koš pred hišo na kamnito mizo in putil se je lahkega, le v glavi se mu je čudno vrtelo, kljub velikem številu zdravilnih požirkov žganja in tak se ni nič rad kazal tetama, da bi raziskovali prav vse in ga spraševali, pa čeprav tudi oni dve s kalnimi mi, kakršne naredi drnulovec.
Tilka je opazovala svojega moža skozi priprta vhodna vrata, božala je malega sinka Peterčka po razkuštranih laseh, z drugo roko se je držala za nabrekel trebuh in čakala, da gospodar odide.
Napotil se je Mihael, kot navadno, prav zmeraj v takih primerih proti zgornji
senožeti, kjer ga je ob poti pričakoval gostoljubni senik. Tam se bo mirno spočil, naspal se bo, pregnal bolečine v glavi in nabral si bo novih moči za jutrišnji dan. Tako je Mihael znal zdraviti svojo pijanost, kar se je dogajalo v zadnjem letu kar pogostoma in vsi so vedeli za to skrivnost.
Zaril se je v seno in počasi mu je začel popuščati pritisk v glavi, obdajala ga je
znana omotica in utonil je v nemirni pijanski spanec.




Iz blodenj so ga prebudili glasni koraki. Zunaj je bila svetla noč. Ni vedel, ali je res nekdo v bližini, ali ropotajo čižme po kamnitem kolniku ali le v njegovi pijanski domišljiji.
»A ne bo niti tu miru, ko sem na samem in na svojem,« je pomislil in se
nejevoljno obrnil v senu.
Potihoma in počasi je dvignil glavo in skozi režo med deskama pogledal na pot za senikom. Ščip jo je oblival s svojo mlečno svetlobo in videl je razločno, skoraj kot podnevi, kako proti seniku stopata soseda Andraž in Jure, ki nerodno, eden za sprednje, drugi za zadnje noge, nosita srnjaka, ki se je ujel v nastavljeno zanko, ali pa ga je še podnevi s staro vojaško puško na mehko položil - prav gotovo Jure, saj se je zmeraj in povsod hvalil, kako dober šic da je bil pri vojakih.
»De b' te strela udar'la je Mihaelu skoraj zastal dih. »Kaj pa jaz sedaj vidim; je
res ali sanjam
»Kar tu ga obesiva in otrebiva, kaj bi nosila drek v dolino,« je glasno rekel Andraž, ki je bil prepričan, da ga razen Jureta živa duša ne sliši. Obesila sta srnjaka na močan žebelj, ki je bil tam zabit v tram verjetno prav za podobne primere in začela sta s svojim delom. Mihael je bil tiho, kot je le mogel. Upal je, da njegovo srce ne razbija preglasno in ga mesarja ne slišita, saj je bil od njiju oddaljen le dober meter. Čeprav so se Jure, Andraž in Mihael pogosto srečevali, Pri sodu so kdaj pa kdaj tudi skupaj kaj spili, se srečanje ob takem primeru, kot ga je usoda pripravila nocoj, gotovo ne bi končalo na prijateljski način.
Celo večnost je trajal mesarski poseg pred senikom, Mihaelu je vse glasneje razbijalo srce, v njegovi glavi je bilo kot v kovačiji, zadrževal je dih in se bal, da bo moral zakašljati.
»No, greva!« se je zaslišal odrešujoči Andrev glas, ki je naznanil, da sta lovca
otrebila srnjaka in ga pripravila za prenos v dolino.
»Upam, da naju ni kdo videl in da Mihael ne zdravi ravno nocoj zgoraj svojega
pijanega mačka je bil zgovoren Jure.
»Potem pa moram pogledati gor!« se je ponudil Andraž in si prižigal cigareto.
»Ja, in kaj če res ždi v senu pijanec, kaj boš storil? Ga boš kar ustrelil ubogega,
in s svojim čikom zažgal še senik,« je vprašal Jure.
Mihaelu je zastala kri v žilah. Otrdel je od strahu. V nos ga je dražil dim
Andraževega tobaka.
»De b' te strela udar'la, le kaj bo,« mu je šlo z vso hitrostjo skozi možgane.




»Prav n ne morem storiti! Tudi tu, res Bogu za hrbtom človek ni več varen
mu je razbijalo v glavi.
Odleglo mu je, ko je zaslišal, da sta lovca oprtala ukradeno žival in se napotila proti dolini. Previdno je dvignil Mihael glavo in ju videl, ko sta odhajala. Na dvometrski palici je bingljal srnjak.
Andraž, ki je bil vji, je nosil spredaj, Jure pa je stopal zadaj.
Na enem ramenu kol, s katerega je visel plen, na drugem pa dolga flinta, ki mu je med hojo opletala po kratkih nogah.
Mihael se je obrnil v senu, po nekaj dolgih minutah tudi na tiho odkašljal. Vsakič, ko je krehnil, ga je mneje zabolelo v glavi in spanca ni bilo več od nikjer. V glavi je imelo veselico drnulovo žganje in morila ga je misel, da ga jutri čaka košnja na veliki senožeti na Plehu.
Zaspati ni mogel več, glavobol je bil hud in pojavila se je od nekod tudi žeja.
»Ne bom več toliko pil!« si je pridušal, tako kot že tolikokrat, a ko je pijanska bolečina zapustila njegovo telo, je pozabil na vse dobre obljube in prva priložnost je iz njega, ki je bil sicer zelo priden delavec in dober človek, spet naredila žejnega.
Čeprav je ocenil, da ura ni kaj dosti čez polnoč, je vstal, s cunj si je stresel seno in se napotil previdno - čeprav sta morala biti divja lovca že daleč - proti grapi, kjer je žuborela hladna in zdravje vračajoča Bela voda.
»Če ozdravi babje težave in če se vse rane zacelijo, ko jih opereš z njo, bo sedaj tudi mene nehala boleti glava. Saj me boli le od drnulj, ki mi jih je dala narava. In narava bo s svojo Belo vodo sedaj zdravila«, si je mrmral Mihael v brado skoraj nerazumljivo.
Vtaknil je glavo v leseno korito, napolnjeno z mrzlo zdravilno tekočino in začutil, kakor da bi mu zakrknila bolečina v možganih. Nastavil je usta pod z mahom obraščen žleb in žejno pil, pil in pil.
»Oh, kako dobra je res, ta Bela voda, je čista in zdravilna, da b' te strela
udar'la mu je šlo skozi glavo.
Vedel je, da ne bo mogel več zaspati in da bo kar kmalu postalo tako svetlo, da bi se lahko lotil svoje največje senožeti na Plehu. In medtem, ko je spet vtikal glavo pod žleb na hlajenje in zdravljenje, je delal načrt.
»Ne bom se vračal v senik, preko grička jo mahnem počasi proti domu,
poberem koso, ki čaka že sklepana in vosounk , ter se približam Plehu. Ko pride svit, začnem kosit!« je postajal dobre volje, kakor ga je zapuščala bolečina v




glavi. Na gričku se je ustavil, sedel je v rosno travo in z mi objel dolino, ki je
sijala in spala pod njim v luninem soju.
»Vsi pa le ne spijo,« si je mislil Mihael, »Jure in Andraž imata opraviti z ukradenim srnjakom, jaz sem pokonci, ker grem kosit in prav gotovo še kdo bedi. Je že tako, de b' te strela udar'la! Eni podnevi, drugi ponoči! Pa spet nekateri, ki podnevi in ponoči,« je dremala v njem razmljujoča osebnost, saj je glavobol skoraj že povsem popustil.
»Da se le ne pojavi spet tista prekleta želja po drnulovi žganjici je bziknil slino
predse, prižgal Dravo in se posvetil opazovanju doline.
Res se je vse tako dobro videlo, skoraj kot pri soncu sredi dne. Luna je bila ob
tem ščipu tako blizu in tako velika, da bi jo lahko skoraj prijel z roko. Njegovim em je bila najbližja Poljaeva bajtarija v zgornjem koncu doline. Prav dobro je videl jekleno vrv, ki jo je imel Poljanč napeto od bajte pri potoku na njivo v bregu visoko zgoraj, pod senožetmi.
Mihael je slastno vlekel svojo Dravo,opazoval je Poljaevo teleferiko in se
prepustil razmljanju.
Poljaev Lojze je bil posebn svoje vrste. Na svojem malem posestvu so mu pri kmetovanju uspevali pravi majhni čudeži. Čeprav je hodil delat na železnico, mu je ostalo toliko prostega časa, da je vzorno obdeloval tudi svoj košček zemlje. Obdeloval pa ga je tako, da je ob tem vpregal vso domišljijo, svoje izkušnje in uporabil izdatne napotke soseda in prijatelja Toneta.
Predvsem obdelovanje te njive, ki je kraljevala tako visoko v strmini, je bilo nekaj posebnega. Mihael kar ni mogel verjeti svojim em, ko je pred šestimi leti, ko se je priženil v ta konec, prvič videl, kako to gre.
Že pozimi je bilo ob popoldnevih, če se je le vreme gor držalo in ob nedeljah, pri Poljancu vse živo. Lojze je ob studencu, ki se je sto korakov od hiše pridružil potoku, postavljal pravo mlinsko kolo, ki ga je pripeljal kdo ve od kod. Žagal je deske, iz kosov je zbijal korita in iz jeza, ki ga je naredil višje na studencu,
usmeril vodo na mlinsko kolo, ki se je prej kot po tednu prizadevnega dela;
zaradi majhne količine vode sicer bolj počasi, a vseeno veselo zavrtelo.
»Kaj se pa ti igraš, Lojze, de b' te strela udar'la je bil radoveden Mihael, ki je
prišel naokoli.
»Ja, gnoj moram spraviti na njivo in zoral bi rad,« je potolažil Mihaelovo vedoželjnost Polja, več pa mu ni bil na volji povedati in mladi Škrbinar je ostal z odprtimi usti.




»Pri nas orjemo in sadimo krompir v aprilu, julija ali avgusta pa ga že izkopljemo, ne kot nekateri, ki ga pobirajo iz njive šele novembra izpod snega, ko nimajo več kaj za v lonec je pičil Poljanč Mihaela.
Znano je bilo po soseski, da so na Škrbini včasih tudi pozabili na pridelek v njivi in so šli ponj šele, ko jih je na to opomnil lačen želodec. Bolj so bile seveda važne drnulje.
»Mar bi naredil tako, kot so včasih delali stari. Vzel bi koš, naložil vanj gnoj in se
sprehodil z njim do njive. Pa še prav tam bi ga lahko stresel, kjer ga rabiš. Če boš vozil s teleferiko, to ne bo mogoče in gnoj na njivi bi bil p veliko prej, kot bodo narejeni ti tvoji stroji, de b' te strela udar'la« mu je prigovarjal Mihael in nalašč preslišal tisto o Škrbinarjvem pobiranju krompirja izpod novembrskega snega.
»Še jaz bi ti pomagal,« se je ponudil, ker je imel to zimo nekaj časa odveč na voljo in je iskal priložnost, kako bi kje prislužil kakšen dinaek, ki bi mu prišel še kako prav.
»Ah, kaj češ, jaz se rad malo motim s tem delom,« je rekel Lojze in zato, da bi pogovor preusmeril s svoje teleferike, vprašal: »Kaj pa ti pneš, sedaj pozimi, ko zunaj nimposebnih opravkov
»Ja, je dolgcajt, je dolgcajt se je nasmehnil Škrbinar, ki ni vedel pravega
odgovora.
»A ti veš, kako je odgovarjal včasih Podčelar, ko so ga spraševali, kaj pne pozimi?«
Lojze ga je z zanimanjem pogledal, čeprav je že vnaprej vedel, kaj mu bo
Škrbinar povedal.
»Je rekel Podčelar, de b' te strela udarla je doživeto začel Mihael, 'ko je zunaj vse v ledu, snegu in mrazu, ko so vse rovnice in sekire nasajene, ko so zobje v vseh grabljah na svojih mestih in ko je peč v hiši prijetno topla in ko ima baba še kaj od srnjaka za vreči v lonec, potem grem dol v štalo, ujamem petelina, ga prinesem v izbo, vpnem ga v beštat in mu začnem perje šteti. Štejem, štejem in štejem. Do konca nisem prišel še nikoli, je zmeraj prej prišla pomlad v naše strmine in šla zima tja, za sive peči - ja, kar nekako prej ozeleni nhrib ob
štetju petelinjih peres!', »ha, ha, ha«, se je tolkel po kolenih Škrbinar.
»In zakaj se ti ne lotiš petelina?« je zajedljivo spustil Polja.
»Nimam ta pravega beštata je imel takoj na zalogi odgovor Škrbinar.




Oba sta se prisno nasmejala spominu na starega Poelarja, Mihael je vzel pot pod noge in jo mahnil proti svojemu vrhu, Poljanč pa se je posvetil izračunom, kako bo s pomočjo vode spravil gnoj na njivo, visoko v bregu in kako bo to njivo s pomočjo vode tudi zoral.
Mihael je sklenil, da bo sproti opazoval dolino, Poljančevo njivo v bregu in njegovo moderno teleferiko.
Poljaevo mlinsko kolo se je že vrtelo, Grivar mu je posodil star granik, ki je zmanjšal hitrost vrtenja vodnega kolesa in s tem povečal njegovo moč. Lojze je k graniku vgradil še poseben valj, na katerega se je navijala jeklena vrv – vlačilka, ki je bila preko škripčevja povezana z vozičkom, obešenim na nosilno vrv teleferike.
Najprej je Lojze poizkusil v breg potegniti prazen voz. Počasi se je premikalo vse skupaj, zelo počasi. Glavno kolo se ni vrtelo dovolj hitro, ker je bilo v studencu premalo vode.
»A, vseeno bo šlo!« je preračunal podjetni Lojze. Na njivi je v zemljo zabil kol, ki
je samodejno odprl vrata na spodnjem delu vozička in se je gnoj sam vsul na njivo. »Petnajst minut bo trajala ena vožnja, petnajst minut bo Anica nakladala z vilami novo pošiljko, na dan bo tako naredila najmanj deset voženj in gnoj bo na njivi pravočasno,« je vedel Lojze.
Tako je tudi bilo. Mama Anica je potem celo zimo nakladala gnoj, studenec, ki je premogel le malo vode in ga je Lojze z vodnim kolesom zasužnjil, je opravljal svoje delo, vlačil je tovor v hrib, Anica pa je ob tem  opravljala še vse druge dnevne obveznosti. Lojze je hodil na šiht in vsak večer pregledal svoje stroje, malo namazal tu, malo tam in se zadovoljno muzal svoji iznajdbi.
Gnoj je bil na svojem mestu, na gorski strmi njivi in nastopil je čas za oranje. Po drugih njivah so že prhali konji in se leno prestopali voli, obračali so na dan spočito zemljo, lepo je dišalo po pomladi.
Tudi Poljanč se je pripravil na ta pomemben pomladanski opravek. Na graniku
je zamenjal tribo, pretaknil vlačilno vrv skozi dodaten škripec, poklical je soseda
Toneta na pomoč in začelo se je. Voda iz studenca je tekla na kolo, ki je obračalo valj na graniku, na katerega se je navijala vlačilka in vlekla po brazdi obračalnik. Lepo je šlo, a hitrost je bila premajhna. Tone in Lojze sta sklenila, da letos z oranjem ne bo nič, da bosta drugo leto naredila drugačne prenose na graniku in ker letos ni časa, bo prišel Mačkov z volom velikanom in zoral njivo.




Med njunim razmljanjem in glasnim pogovorom je mimo prineslo Škrbinarjevega Mihaela. Tiho se je približal sosedoma, spoštljivo pozdravil in privoščljivo pripomnil:
»Lojze, de b' te strela udar'la, a letos boste tudi pri vas krompir kopali šele novembra? Nekam počasi gre to oranje na studenec
»Tiho bodi Škrbinar je dvignil Tone ukrivljen kazalec. »Poglej rajši naokrog,
kako in kje kaže najbolje z drnuljami, da ne bo žeja prehuda!«
»Saj nisem mislil n hudega! Tebi pa tudi nisem n rekel, de b' te strela udar'la, je za zamomljal Mihael.
»Si rekel pa sedaj,« je vzrojil Tone. »Pojdita s tvojo strelo med drnulje, ker če
ne, bom udaril jaz! Pika!«
Mihael jo je potegnil potihoma zadovoljen v hrib proti domu, Tone se je napotil, razočaran zaradi propadlega tehničnega podviga, na svojo njivo, Lojze pa se je odpravil skrivoma, po ovinkih, jezen, poren in slabe volje, k Mačku po vola. Mihael je pogledal še enkrat od daleč Poljaevo teleferiko, do konca ožulil
svojo Dravo, nasmehnil se je ob spominih, vrgel je čik na pot pred seboj, ga pohodil in se odpravil skozi mesečno n proti jutru, ki se je obetalo in domu, ki je v tej poletni noči spet pogrešal gospodarja.
Danes ga je čakala košnja največje Škrbinarjeve senožeti, na Plehu.
Vse, narava, ljudje in živali so še mirno spali, ko se je približal domu. Z jutranjim najbolj zgodnim petelinom vred. Za ho, ob vhodu na podstrešje, kamor je spravljal posušeno seno, je na klinu čakala že sklepana kosa. Snel jo je, si za pas pripel vosounk, se tihoma odkradel od domovanja in začel vzpon proti Plehu. Včasih da so peli, ko so šli kosit na Pleh, je pravila teta Jera. Mihaelu to nikakor ni šlo v račun. »Tako težko delo te čaka, ti bpa še pel, de b' te strela udar'la« se je čudil.
Odločil se je že, da bo senožet pokosil po delih in ne cele naenkrat. Kako bi jo tudi? Če bi kosili trije, bi jo imeli za eno jutro in celo dopoldne. »Jaz sem pa sam in čeprav sem dober, ne bom zmogel,« je razmljal s svojo razbolelo glavo.
»Vreme je že dolgo vroče in lepo, še nne kaže na kakšen dež, zlahka bom senožet lepo po delih pokosil in posušil v tem tednu je načrtoval sam zase. Ustavil se je ob praznem seniku, odločno je nabrusil koso in bil pripravljen, da se v sivem jutru, ki se je kazalo čez gore, zagrize v strmino. »Vsaka dolga pot se začne s prvim korakom, de b' te strela udar'la« je modroval sam pri sebi. »Pa začnimo v božjem imenu!«




In dišeča gorska trava, je padala v redi, da je kar žvižgalo.
Izgubil je pravi občutek za čas. Kosil je in kosil, ko je brusil in popravljal z ognjilom ostrijo, je z veseljem pogledoval na redi, ki jih je bilo čedalje več in mežikajoče nastavljal s potnimi sragami posejan obraz prvim jutranjim sončnim žarkom. »Dobro se reže je vesel ugotavljal, ko je pod senožetjo opazil Tilko in Peteka, ki sta mu prinesla zajtrk.
Sedli so v senco in Mihael je lačen segel v Tilkin cekar. Nakremžil je usta, ko je odpil nekaj požirkov cikorije, iz papirja je odvil kos suhega starega kruha, ki se je že drobil in z veseljem opazil zraven tudi dve rezini žaltavega pršuta. »Da ne bo škripalo med zobmi, de b' te strela udar'la je pripomnil in iskal po cekarju še nekaj. Vprašujoče je pogledal Tilko.
»Ali ga ni bilo včeraj dovolj?« je v hipu uganila, da išče drnulovec, »in nehaj že enkrat s tisto tvojo strelo! Jo boš res priklical nad nas! Še to nam manjka.« Mihael je preslišal opombo. »Počakajta še malo, da se posuši rosa in potem zmešajta redi!« je začel deliti navodila.
Vstal je, nabrusil je koso in se z novo mjo zagnal v strmino. Tilka s svojimi in Peteek z majhnimi grabljami, ki jih je pozimi po meri zanj izdelal Mihael, sta mešala redi. »Še urica – in tretjina Pleha bo na tleh je ocenil. »In potem bo delo prevzelo sonce, jaz bom pa počival,« se je veselil mladi Škrbinar.
In tako je potem tudi bilo. Mihael je sladko spal, sonce je upiralo svoje žarke v strmino, Tilka in teti so pridno obračale travo, ki je proti večeru, ko se je mladi gospodar prebudil, že postala seno.
Z grabljami in vilami so pograbili in spravili so posušeno v senik, Mihael si je na koncu naložil še veliko breme in teti vsaka svoj koš dišečega sena, da so ga spotoma odnesli domov, kjer so ga spravili na podstrešje hiše. Bo pozimi treba manjkrat v senožet.
Vreme je bilo lepo, postajalo je že prav prevroče in zatohlo, ko je košnja na Plehu šla proti koncu in vse se je srečno končalo. Senožet je bila, če si jo malo bolj od daleč pogledal, lepa in gladka, kot bi jo pobril. Kot venec iz zelenja jo je obdajalo grmovje in redek gozd, spodaj ob poti, ki je vodila domov, je čepel senik, ki so ga Mihael in njegovi do vrha napolnili, ne da bi se sena dotaknila dežna kapljica.
Po uspešno opravljenem pomembnem delu so se Škrbinarjevi zadovoljni
oddahnili, ko je za gorami popoldne začelo tihoma grmeti. »Kar daj sedaj, de b'te strela udar'la, Pleh je pod streho. Le padaj dež si je polglasno mrmral v




brk Mihael, ko je po kosilu sedel na klop pred hišo in opazoval zahodno nebo, od kjer se je hrumeče bližala huda ura.
Nebo se je na hitro stemnilo in potegnil je rahel vetrič. Padle so prve kaplje.
Črno nebo je razparal blisk in kot bi s svetlobo opozoril nase, je v ušesa udaril grom. Pa še en blisk in še en grom. Presledki med bliski in oglušujočim treskanjem je bil vse krajši in krajši. V zraku je bilo čutiti nekaj težkega, nekaj silnega, nekaj, kar ni spadalo tja in je težilo z vso silo po odrešenju.
Mihaela je iz opazovanja divjajoče narave prebudila teta, ki je odprla vrata iz hiše:
»Pojdimo pokadit, da nas Bog ne udari s strelo! O, ti moj Bog, obvaruj nas hude
ure, strele in lakote in vojske!e naš, kateri si v nebesih « je molila teta in s posodo, v kateri je imela žerjavico in žegnane oljčne liste, hodila iz prostora v prostor.
Mihael se je tiho potegnil v notranjost hiše, iz kuhinjske kredence, ki jo je sam naredil, je vzel steklenico drnulovega žganja, ga dal na mizo in si natočil. Starejša teta Jera je sedela pri štedilniku in strahoma prisluškovala besnenju nevihte, mlajša Matilda, ki je kadila po hi, se je vrnila v kuhinjo, uporabljeno žerjavico je stresla v odprtino štedilnika, na gorišče in sama pri sebi še zmeraj tiho mrmrala molitve proti nesreči, Tilka je sedela na drugi strani mize in k Mihaelovi srajci šivala manjkajoče gumbe, Peteek se je stiskal k njej in se ob vsakem novem tresku boječe stresel.
Mihael si ga je natočil še šilce in ga zvrnil. Dobro se je putil po celotedenskem garanju. Delo je bilo dobro opravljeno in sedaj si ga lahko privošči kozarček več. Tudi počiva lahko, za to je kar Bog sam poskrbel s tem, da je poslal dež. Grmenje, bliskanje in treskanje ga ni vznemirjalo.
Spet je udarila strela v bližini, mno je zgrmelo in Peterček se je prestrašen
stisnil k Tilki.
Mihael se je naslonil na steno: »Ne boj se, Peter, de b'te …« Ugriznil se je v jezik. V tistem hipu je spet počilo! Tako neznansko je počilo, da je vzelo sluh in posvetilo se je in zabliskalo, da je za trenutek vzelo tudi vid. Udarilo ga je in Mihael je padal proti tlom. Z roko se je poizkusil ujeti za rob mize, a mu ni uspelo. Padla sta na tla oba – skoraj polna steklenica drnulovca in Mihael.
»Jooooj, kako je počilo!« je še čez dolga leta razlagal Peterček, na katerem je
strela pustila nekaj posledic, svojim sodelavcem v klavnici, kjer je delal.




Teta Matilda je poskočila in hitro pobrala steklenico, ki se ni razbila in je bilo v njej še žganje, Tilka pa se je nemna sklanjala nad Mihaela, ki ni več dihal in v njem ni bilo več življenja.
»Da ga ni strela udar'la,« je napolnil prostor ženski in otroški jok. Zasmrdelo je
po dimu.
»Ven je kriknila Jera, ki je prva ugotovila, kaj se dogaja.
Dež je lil neusmiljeno, nevihta je svojo m že razkazovala tudi nad sosednjo dolino. Obe stari teti, noseča Tilka in mali Peterček so se nemočni in premeni stiskali pod hruško.
Skozi gornja vrata podstrešja, kamor je Mihael pred uro povlekel zadnje breme
sena, se je kadilo. Sprva le kadilo, kmalu pa so se pokazali ognjeni zublji. Hiša je bila v trenutku v ognju. Vse je gorelo! Sveže in dišeče seno, mize, postelje in omare, orodje, obleke, vse, vse je bilo naenkrat v plamenih! Kar so rodovi skupaj spravili, urejali in pazili leta in desetletja, celo stoletja, vse se je spreminjalo v pepel. Tudi Mihael je ostal v hi. Njegovo telo se je povrnilo v prah. Zgorel je. Umrl je kar dvakrat. Udarila ga je strela, ki jo je v življenju tolikokrat poklical, ne da bi na to mislil resno, potem pa je njegovo zemeljsko telo očistil še ogenj.
Z varne in udobne višine je Mihael nenadoma vse razločno videl in vsega se je
zavedal. Hiša je gorela kot bakla. Ostrešje se ugreznilo v zidan obod in kup isker je planil k višku. Pod hruško je videl teti, nosečo Tilko in Peterčka, ki so jokali, obupno in onemoglo kričali in tulili od žalosti in nesreče.
Tako rad bi potrepljal teti, pobožal bi Peteka po glavi in stisnil k sebi Tilko, potolažil bi jih in jim povedal, da je še tu, da jih ima rad, da jih ne bo zapustil in jim bo pomagal, a ni in ni zmogel tiste prave, zemeljske moči, čeprav se je putil zelo dobro. Približno tako lepo mu je bilo, kot da bi izpraznil steklenico drnulovega žganja, še preden ga je začela boleti glava.
Dež je počasi pojenjal in jok je postajal vse tišji, saj je tetama, Tilki in Peterčku
zmanjkalo moči in ni bilo več solza.
Nad grape, nad zelene gozdove in pokošene senožeti se je vrnila kristalna vedrina. Mihael je se je poslavljal od svoje solzne doline. Miren veter, ki ga ni več čutil, je pod modro nebo še zmeraj vrtinčil dim s pogorišča na Škrbini.
Tudi z druge strani, s hriba nad sosednjo grapo, se je kadilo. Kakšna nesreča se
zgodila! Ali je bila to kazen? Ali odrešitev? Le kdo bi vedel.




Mihael bi tako rad pomagal, a je bil popolnoma brez moči. Mudilo se mu je
domov.
Teta Matilda, ki je na daleč videla kot sokol, se je zagledala v daljavo, kjer je nad sosednjo dolino čepela bajtarija Lipje, od koder se je priženil Mihael. Bajte ni bilo več. Le kadilo se je še od tam. Zbrala je zadnje moči in jokajoče izdavila:
»Joj, ti moj ljubi, dragi Bog, le kaj smo naredili narobe? Tudi njegovo bajto  v
Lipju je zadelo. Joj, le kaj bodo sedaj otroci? Kako bodo le živeli? Zakaj nas, o ljubi Bog, tako kaznuješ?«
Nevihta je v daljavi že izgubljala moč. Kot življenje na Škrbini, čeprav se je na nebo vrnila kristalna jasnina. Narava je bila temeljito očiščena.
Zvečer je bila gostilna Pri sodu nabito polna. Pogovor se je sukal le okoli
popoldanske nevihte in nesrečnega Mihaela.
»Strela je udarila v ho, kamor se je priženil in istočasno tudi v njegovo rojstno
bajto. Vse je zgorelo tu in tam, z nesrečnim Mihaelom vred so govorili pivci.
»Ne bo mu treba več kositi in težkih bremen nositi,« je sklenil birt Viktor, »in tudi za njegove otroke bodo sedaj morali poskrbeti drugi.«
»Ja, je že tako na tem našem žalostnem svetu je pripomnil Zarobar in prižgal Dravo, »res, velikokrat jo je moral poklicati, to svojo strelo. A ko je enkrat le prišla, je res temeljito izpolnila njegovo večno željo
Lahak in vesel je zaplaval v predsobo. Svoboda je dihala iz vseh kotov, počutil se je sproščeno in bil je zadovoljen po opravljeni nalogi.
Srečno ga je prežemalo spoznanje, da bo sedaj lahko počival; da si je prislužil
trdo trenutke svobodnega pohajkovanja pod večno jasnim nebom, po katerem so le za okras jadrali beli oblaki, ki nikoli niso spustili kapljico dežja in niti za trenutek niso zakrili sonca, ki je bleščavo in svetlo sijalo, a svoji bleščavosti in svetlobi navkljub ni zaslepilo pogleda željnega esa. Vabile so ga sivo bele in gladke, z drobnim peskom posute poti, speljane med dehteče cvetočimi vrtovi, ki so jih namakali živahni studenčki. Srebrno so žuboreli in bili s svojo pesmijo, kot basi, bobni in pavke, violončeli in viole, podlaga vodilnim glasovom ptic, ki so iz krošenj pošiljale svojo melodijo in povzemale glasove violin in flavt, trobent, klarinetov, Veter je v krošnjah oponašal igro oddaljenih saksofonov in pozavn, in na koncu je zvenela še nikoli slišana prelepa simfonija.
V prostrani izbi, ki se je spreminjala v kristalno dvorano, so ga pričakovali. Družba je bila vesela, sproščena, ljubeča, srečna in zadovoljna, čeprav so bile




mize prazne. Beli prti so bili čisti, gladki in neomadeževani, brez sledi drnulovca
in drobtin potice ali drugih podobnih sladkosti.
Združil se je s svojimi, izmenjeval je brez besed z njimi misli in kmalu je bilo, kot da nikoli ni odpotoval in se po opravljeni nalogi vrnil, delček njega je bil zmeraj na varnem, tukaj doma.
Lepo se je počutil, a vseeno je še zmeraj, kot v sanjah, videl svoje zelene grape s
strmimi bregovi, po ozki poti proti Škrbini se je s košem na ramenih grizel v kolena, po Plehu je švigal z ostro koso in metal travo v redi, kritično je opazoval Poljančevo teleferiko v dolini in se zdrznil ob spominu na preganjanje pijanskega mačka, ki ga je rodil drnulovec, na seniku, na neprijeten vonj Andraževega tobaka, na strelo, ki je udarila v hišo, kot da bi jo sam priklical, na jokajoče tete, na visoko nosečo hlipajoče Tilko in skrušenega malega Peterčka.
Prebudil se je iz sanj v krasen dan in bil je vesel, da so bile to le sanje. Res le sanje?
Vse bo jasno po sestanku z Modrimi tam zgoraj.
Dren in Luč, ki ga je zmeraj in povsod vodila, sta se spet potepala po prostranem
parku in se neprisiljeno pripravljala na sestanek. Pa se nič ne mudi.
»Modri te bodo gotovo poslali najprej v kakšno zdravilišče in potem v šolo, da se malo opomoreš in pridobiš lepšo, bolj polno in svetlejšo barvo,« je predvidevala Luč. »Le poglej mojo, vse bolj modra postaja in kmalu bom dobila višje zadolžitve.«
Povabljena bosta tja gor, k Modrim, oba s Lučjo, če ne prej, vsaj čez tisoč let. A saj tu časa ni bilo. Ne preteklosti,ne prihodnosti. Le sedanjost in trenutki počitka, čiščenja moči in sprehodov po večno zelenih vrtovih so živeli z Drenom. In čas srečanje Luči, Drena in Modrih.
Zelo pomemben posvet. Skupaj so si ogledali v počasnem posnetku potek prejšnje naloge in jo razčlenili, da bi se kasneje Dren sam lažje odločil o naslednji.
Kuhanje drnulovega žganja, kopanje krompirja iz s snegom pokrite njive, pogovori z Zatreparjem in Mrakom, shranjevanje drnulovca za šperovc barake in pod skalo pri Apnenici, dolge in utrujajoče nedeljske poti iz gostilne Pri sodu proti Škrbini, klicanje strele
Prizori so se hitro menjavali. In nasveti Modrih tudi. Luč in Dren sta si jih
zapomnila. Sklenili so.





Dren gre najprej na okrevanje in potem v šolo,kjer si bo izbral novo in pravo nalogo, na katero se bo podal ob pravem času, pri čemer mu bo v veliko in glavno pomoč Luč.