Stoletja je Idrija s svojim bogatim podzemljem bila izziv,
ali morda le potreba številnim različnim ljudem, ki so prihajali iščoč delo in
mnogi tu za vedno ostali.
Trdo delo v rovih je človeka klesalo, oblikovalo ali »zmaličilo«
do te mere, da je postal poseben. Poseben morda le za ožji krog rudarjev, a jih
je kar nekaj postalo znano tudi širšemu okolju. Tako kot rudarji tam spodaj, so
»morale« biti posebne tudi ženske. Na njih je bila skrb za družino, dom, hrano,
vrt, vendar so Idrijčanke izstopale tudi pri teh rečeh. K družinskemu proračunu
so želele pripomoči s klekljanjem. Klekljanje po idrijskih gasah jih je tudi
družilo in nam nevede ustvarjalo dediščino,
ki je še vedno izziv pišočim prebivalcem, pa tudi obiskovalcem mesta. Iznajdljivost
idrijske gospodinje; »iz nič narediti odlično kosilo«, je seveda dediščina, ki
je postala tržna niša idrijskemu gostinstvu.
Razvoj Idrije se je začel z rudarjenjem in posledično
priseljevanjem različnih ljudi. Delo v
rovih in bolezni, ki so se začele pojavljati, je v Idrijo privabilo številne
zdravnike, podnebje botanike, Idrija je
postajala izziv številnim raziskovalcem in inženirjem, ki so se trudili
izboljšati pogoje in povečati učinkovitost knapovskega dela. Na njih nas v
Idriji že spominjajo številna spominska obeležja.
Ne letošnjih Dnevih evropske kulturne dediščine, pa smo se člani
Literarnega društva Ris, v torek 30.
septembra dotaknili ljudi, ki so Idriji pustili čisto svoj pečat.
V pristni idrijščini sta dramska igralca Milena Brelih in Silvij Božič
ugotavljala, kako so nastali žlikrofi, kako so se odpravljali k nedeljskim
mašam in kako upokojen rudar sanja zmedo, ki je še nedavno bila del njegovega
vsakdana. Dela so se zapisala Anki
Vončina, Ani Balantič in Vladimirju Kržišniku.
Milena in Silvij
sta nam v spomin priklicala tudi nekdanjega vaškega godca, Jaka iz Hudournika,
avtor prispevka je Milan Jež. Milena se je v pesmi Ivane Gantar, z naslovom Ona sprehodila
po bivališču posebne ženske, ki se je številni še dobro spominjamo.
Delo o Paganiniju, ki ga je zapisala Roža M. Pečnik in pripoveduje zgodbo o izvrstnem glasbeniku, ki je
moral prijeti za metlo, ker za svoje znanje ni imel potrebnih papirjev, ki ga potem
odkrije tuj gospod. V tujini je Paganini zaigral prvo violino v filharmoničnem
orkestru. Zgodbo je interpretirala Sanja
Rejc, ki je prireditev po literarni predlogi Dareta Likarja, tudi povezovala.
Samostojno so svoja dela prebirali še Risovci: Radica Pahor, o prigodah dr. Hribernika
in sestre Efreme, Ana Balantič je v
pesem zlila knapovski vsakdan, Slavica
Uršič je spregovorila o Dragi Urbas
Keravica, ki je za Idrijo naredila veliko in zato upravičeno prejela
občinsko nagrado Jožefa Mraka za življenjsko delo. S spomini na preplašene
sošolce tik pred obveznim cepljenjem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja,
ko se v vas pripelje ekipa in razred spremeni v ambulanto, se je avtorica Ivana Gantar dotaknila spomina na
idrijsko pediatrinjo dr. Likar Miklavčičevo.
Ob kitarskih zvokih učenca Glasbene šole Idrija, je bil večer zaključen.
V klepetu, ki je stekel po končani prireditvi, je spomin
izbrskal in oživil na plano še številne
like, ki sodijo med nesnovno dediščino mesta in prav je, da prihaja do takšnih
zapisov,ki zobu časa preprečijo odhod
pozabo.
Zapisala: Ivana Gantar
Foto V.Kržišnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar