Sončen jesenski dan je obljubljal siv večer, čeprav
se mi je obetal zelo zanimiv dogodek. Z družbo literatov, zbranih v Literarno
društvo RIS, bom obiskal Vodovnikovo vas Skomarje nad Zrečami. Prvič bom v
njihovi družbi.
Parkiral sem svoj
avtomobil v Vinkovo garažo in prisedel k njemu in Ivanki. Spotoma se nam je v
Cerknem pridružila še Sabina Eržen in vožnja do Idrije, kjer nas je na
dogovorjenem mestu pričakoval kombi, je minila ob prijetnem klepetu.
Družba je zaživela, saj
sta besedo povzemali tudi Ivankini vnukinji Danaja in Kristina Neli
Lampe?, volan kombija pa je spretno vrtel njun oče Davorin.
V Logatcu je prisedla še Milena
Miklavčič in posadka je bila popolna, saj sta Vladimir Kržišnik in
Ana Balantič na Pohorje odpotovala že prej z osebnim avtom
Namenjeni smo na drugi
konec Slovenije, na Zreško Pohorje, na
Skomarje, kamor nas je na literarni večer povabilo »Kulturno društvo Vladko
Mohorič« iz Zreč, s katerim je že pred leti spletla vezi pesnica in
pisateljica Ana Balantič.
Po dobrih dveh urah
prijetne vožnje se nam je s Skomarja odprl prijeten pogled na dolino, na Zreče
in Konjice ter na pohorske domačije, vasi in gozdove, na zelene hribe, doline
in grape, ki nekoliko spominjajo na naše tolminsko – idrijsko hribovje.
Sprejeli so nas prijazni
domačini in predstavniki »Kulturnega društva Vlado Mohorič« iz Zreč z Martinom
Mrzdovnikom na čelu.
Ostalo nam je še ravno
prav časa, da smo se sprehodili okoli znane Skomarske hiše, ki so jo pred leti
obnovili v slogu, kot je bil v navadi pred 250 leti in jo spomeniško zaščitili.
Seznanili smo se tudi z zgodovino vasi Skomarje, saj najstarejši zapis o njenem
obstoju sega v preteklost dolgo kar 701 leto.
Po Martinovem pozdravnem
nagovoru se je predsednica Ivana Gantar zahvalila za vabilo in
predstavila društvo RIS. In že smo do besede prišli literati. Prebirali smo
pesmi in krajše odlomke iz svojih knjig. Prva je bila na vrsti, skoraj že domačinka
na Skomarju, Ana Balantič, sladili so ji še Milena Miklavčič, ki
je z branjem odlomka iz svoje nove knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače
zbudila veliko pozornost, z nastopi so nadaljevale Sabina Eržen in Ivana
Gantar, Kristina Neli in Danaja Lampe sta bili zaradi
svoje mladosti deležni posebnega občudovanja, nekaj pesmi je, ko je za trenutek
odložil svoj fotografski aparat, prebral tudi Vladimir Kržišnik, svoj
lonček sem pristavil še sam in predstavil tri pesmi o Idrijci.
Ni bilo dolgočasno, za kar
je s svojo kitaro, prijetnim glasom in lepimi slovenskimi pesmimi poskrbel Vinko
Tavčar.
Na starodavni Vodovnikovi
domačiji smo skupaj s številnimi obiskovalci s poezijo in prozo razvajali svoje
duše, organizatorji pa so z dobro kapljico in prigrizkom ( manjkala ni niti
pečena svinjska glava ) poskrbeli še za naša telesa.
Med zanimivimi pogovori o
načrtih društva je vožnja domov minila, kot bi mignil. Jesenski večer ni bil
siv, kot ga je obljubljal dan. Svetlo in jasno je sijal. Vsi, ki smo se zbrali
v Skomarski hiši, smo se vračali bogatejši. Nekateri smo z veseljem podarjali,
drugi pa so hvaležno sprejemali.
Niti temeljita policijska
kontrola, ki sem jo bil deležen na poti domov, nista pokvarila moje dobre
volje.
Milan Jež
Ni komentarjev:
Objavite komentar