"Ne
ure ne dneva"...
Bilo
je pred devetnajstimi leti, ko je na srečanju težkih invalidov v
Ledinah v kotu dvorane sedelo drobno dekle, pogreznjeno v svoje
misli. Obraz brez barve, oči sramežljivo povešene, komaj kakšen
gib, le toliko, da je bilo videti, da ni kip. Ko sem prebirala svoje
pesmi, se je zganila in položila roki na mizo in samo oči so ji
spregovorile. Potem sva postali prijateljici in skupaj hodili na
literarne šole in kolonije JSKD. Sprva je kot plašen vrabček
sledila predavanjem, a z leti se je njena zaprtost stopila.
Ljubila
je morje in vsaka njena pesnitev je bila namenjena njemu. Bil je njen
ljubimec in varuh še iz najstniških časov, ko je njeno telo
potrebovalo zdravljenje v bolnišnici Valdoltra. Vse življenje se je
v samotnosti in zadregah zatekala k njemu in glasbi. Ta ji je bila
vse. Pa sem jo vprašala, kako ima lahko vse noči slušalke na
ušesih.
"Ko
mi je pa tako lepo!" Bilo ji je res lepo, saj je do minute
izkoristila čas, ko sva leto za letom, vsakič v drugem kraju
nabirali znanje in kovali nova prijateljstva. Morda prav zaradi
umirjenega značaja so jo mladi imeli radi v svoji družbi. Prosti
večeri so se ponavadi raztegnili do jutra. Včasih se je s
slušalkami na ušesih umaknila v kakšen samoten kraj, zato me je
večkrat zaskrbelo, ko je bila ponoči njena postelja prazna, da ni
kaj narobe. Ja, nekaj je bilo v tem dekletu, največ pozitivne
energije, pravičnosti in prikrite razigranosti. Zadnja leta, kot da
se ji nekam mudi, je začela hoditi na dramske delavnice, na duhovno
izpopolnjevanje, kjer je lani diplomirala in pisala je o morju. Bila
je članica literarnega društva RIS in logaškega Zeleni oblaki.
Kljub invalidnosti je imela toliko moči kot je ne zmore marsikateri
zdrav. Vse kar se ji je v letih nabiralo in bilo zadržano v njej, je
sedaj planilo na dan. Spregovorila je in se uprla povijanju v vato,
hotela je zaživeti, ne glede na fizično nemoč, hotela je končno
biti ona. Uspelo ji je kot v nevihti upognjenemu drevesu, spet vstati
pokonci. Nekaj časa je celo poučevala verouk v Godoviču in
organizacija literarnih večerov ji je bil še poseben izziv, delanje
z otroki pa sploh. Skupaj z njo so rasle tudi njene pesmi. Zadnje smo
slišali na literarni delavnici z mentorico Cvetko Bevc in jih bomo
le prebirali v letošnjem zborniku. Tiste velike načrte za drugo
leto je Manja, žal, odnesla s seboj ...
Draga
Manja, na tvoji novi poti bomo vsi tvoji vedno s teboj. Pogrešali te
bomo in morje bo ... z nami vred jokalo.
Pesem
posvečena tebi v moji pesniški zbirki "Slana Vitica življenja"
bo tokrat epitaf.
Zaprta
vedno v svojo školjko,
v
drugačen svet, le njen,
se
je pevesila na stol.
Telo
skrivenčila v krivuljo
in
lezla vedno bliže k tlom,
kot
ptič s pristriženo perutjo.
Uperila
je prste v sončni žarek,
ki
se je pravkar speljal skozi šipo,
priprla
veke in z zamolklim glasom
trdo
zabodla vanj,
kot
da bi on porezal njeno dušo.
Resnico
je razsula,
izruvano
iz kdo ve kakšne bolečine,
ko
se trdo izlajnala je v svet.
Vendar
je obtožila le svoj čas,
potisnjen
v nebogljenost,
da
slan nam kapnil je v dlani.
Ana Balantič
Ana Balantič