Jože Felc

Odšel je, naš dragi prijatelj, učitelj in literarni sopotnik, Jože Felc, psihiater in pisatelj, velik mislec in svetovljan.

Nanj me vežejo spomini iz študentskih let, še zlasti tista davna srečavanja pri njegovi teti na Prejnuti, ko je naju z Ančko bodril, da ne smeva obupati pod težo nerazumljivih matematičnih računov. O, tudi kakšno nalogo nama je rešil, priznam, potem pa sva profesorju Karčniku to zatajili. Pozneje so naju službena leta ločevala, čeprav sem jaz iz kota moje literarne radovednosti ves čas sledila njegovemu pisateljskemu delu. Bil je neutruden garač, bil je silno duhovit in tankočuten sogovornik. Nikoli zbadljiv ali impulziven. Ko smo ga ob ustanavljanju društva povabili k sodelovanju, je kar žarel od navdušenja, da se po mnogo letih v posameznikih prebuja želja po ustanovitvi takšnega gibanja. Društveno delovanje si je spričo izkušenj Kapljašev dejansko predstavljal kot gibanje. Njegova zasluga je ime našega društva. Čeprav smo pišoči daleč od udarnega duha Kapljašev, pa smo prav ob Felčevih spodbudah začutili, kako pomembno za narodovo zavedanje je prav negovanje pristne domače besede.

Jože, koliko energije, ponosa in bolečine si nosil v sebi.

Še pred tednom dni sem mu poslala pesem s klicem: OSTANI in se mu zahvalila za knjigo Živeti življenje, še pred tremi dnevi sva bili v kontaktu z njegovo Alenko. Kar naenkrat ga ni več med nami. Vem, da se je v miru in pobotanju s svojo usodo poslovil od svojega življenja in svoje ljubeče žene, saj slovo je pogumno dejanje. Žlahtna zrna, ki jih je vse življenje iskal, trosil in sejal, ga zdaj čakajo v brezčasju, v njegovem, samo njegovem domu.

Nam pa bo ostal njegov širok človeški duh, ubeseden v številnih delih in njegova pot, na kateri bomo iskalci bližine.

Andrejka Jereb, predsednica Literarnega društva Ris

KLIC
Med stene samovanja,
kjer stiska dostojanstvu se upira,
ponesla bi besedo hvala,
ki, vem, preveč slabotno seva.
A ta zakrčen strah
pred vekami spuščenimi
me vso preveva,
ta boj razuma in nesmisla
v bojazni, da lok prijateljstva
mi pade iz rok.

Naj puščica,
ki spomini jo raztezajo
v ta neskončni svet,
v ris spoznanja,
bo klic
in daljni obet:
OSTANI.

(Jožetu)

Slovo

Še nebo je jokalo…

V soboto 28. augusta smo v velikem številu zbrali in napolnili cerkev v Spodnji Idriji, da bi se s svojo prisotnostjo dostojno poslovili od častnega člana našega društva, Dr. Jožeta Felca. Pisatelja, eseista in človeka, ki je presegel meje možnega in s svojim delom, kljub dolgoletni bolezni, dajal smisel svojemu življenju, še bolj pa osmislil življenja mnogim, ki so se znašli na robu družbe in lastnih življenj. Mašo je vodil koprski škof Metod Pirih, somaševalo je še šest duhovnikov.

Od dr. Felca se je poslovilo veliko njegovih prijateljev, sodelavcev, somišljenikov in sokrajanov. Med prisotnimi se je v knjigo žalosti vpisal tudi Lojze Petrle, ki je dr. Felca tudi pospremil na njegovi zadnji poti.

Z  šopkom in svojo udeležbo smo se od dr. Felca poslovili tudi štirje člani našega društva, Tomaž Pavšič, Dare Likar, Raf Lapajne  in jaz.

Naj se mu bo lahka domača zemlja, naj se njegovo trudno telo spočije zemeljskih muk, njegov duh bo živel z mnogimi, ki so ga poznali, imeli radi in spoštovali.

Marta Šavli