sobota, 19. april 2014

Dragica Čuk Novak



Ko sem nekega davnega pustnega torka opoldne prezgodaj privekala na svet, je bilo to čista radovednost. S Prvimi koraki, čitanko, ki so jo Tigrovci delili po hišah sem spoznala svet črk in pisane besede. Bila je to ljubezen za vse življenje. Zaradi knjig so bile noči prekratke in poti v neke druge čase in prostore nepozabne. Kot veter  tudi življenje nosi, prenaša in pušča stvari, katera izmed njih mi leže na dušo in se me dotakne. Kdaj mi tudi uspe kaj napisati o njih.


2 komentarja:

  1. Lepo si napisala, Dragica. Besede so se me dotaknile. Oprostite mi, ampak sem zelo tehnično nevešča računalnika in bom kar tukaj napisala - ne mi zameriti:
    "Ko mi je še svetloba preglasna,
    zaprem oči in pokličem svojo mavrično ptico.
    Ponese me v srce in dušo.
    Tam se najdem."
    Slavica Uršič

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Najlepša hvala za lepe misli Slavica

      Izbriši