ponedeljek, 02. november 2015

JABOLKO

Tokrat objavljamo zgodbo s katero je naša članica Dragiča Čuk Novak zmagala na tradicionalnem, devetem maratonu "Rdeče jabolko" v Ajdovščini. Čestitke!!

Jabolko 
Med hlevom in kozolcem je stala velika rdeča mlatilnica, na vozu je nekdo stal in podajal snope moškim na njej, ki so s srpi rezali pasove na snopih. Na posebnem vozu se je oglašal motor, ki je nekoč poganjal lokomotivo poljske železnice. Kolesa so bila podložena, voz pa se je zibal v ritmu , ki ga je dajal stroj. Širok usnjen jermen, napet med motorjem in mlatilnico, je žvižgal.
S kupa, ki ga je očka vrgel z voza, sem povlekla rjuho, jo poravnala na tleh ob koncu ropotajočega stroja, da je nanjo lahko padala slama. Z voza mi je pomahal naj se umaknem..
Nisem imela kaj početi, v hlevu so mukale krave, pod kozolcem so brskale kokoši, za njim je raslo nekaj jablan ib hrušk, trava pod drevesi je bila sveže pokošena, na tleh, pod zadnjim drevesom je ležalo jabolko. Sadeža na tleh ne bi niti opazila, če ne bi skozi veje nanj posijalo sonce. Naslonila sem se na topel steber kozolca, v ustih se mi je nabirala slina, zaprla sem oči in v mislih okušala sladko meso in sok, grenkobo koščic, samo peclja in muhe ne bi pojedla.
Sadež me je mikal, a med menoj in rumenim ciljem mojih želja je bila prepoved; ni naše, nisi doma, ne smeš vzeti.
Očka me pokliče, pomagam mu vezati rjuhe polne slame, ko za hip utihneta motor in mlatilnica in se najine roke z vrvicami srečajo na sredini, zberem pogum:
»Očka, jabolko, tam zadaj na tleh je«, v glasu je bila vse moje hrepenenje.
»Počakaj, da naloživa slamo, potem boš šla vprašat, če ga lahko vzameš«.
 Hitela sem pogrinjati rjuhe, na katere je nalagal slamo, pomagala vezati, pri zadnjem vozlu sem bila že tako nestrpna, da sem se nemirno prestopala, nasmehnil se mi je.
»Kar vprašaj, naj te ne bo strah, bom rjuhe naložil na voz«.
Stopila sem v vežo, glasno pozdravila žensko za štedilnikom in jecajoče vprašala:
» Tam zadaj, tam za kozolcem, pod drevesi, je jabolko na tleh, ga lahko vzamem?«, ženska me je pogledala, se nasmehnila in pokimala » Kar vzemi, pa pazi na ose!« in se obrnila nazaj k loncem.
Stekla sem čez vežo in dvorišče, mimo kozolca, že od daleč sem ga zagledala, čakalo me je. Sklonila sem se in ga hotela pobrati, iz jabolka so zletele ose, mravlje so hitele odnašati drobne kose, od plodu je ostala samo lepa svetleča lupina.
Prehitele so me, ose in mravlje, v očeh so se mi začele nabirati solze, hitro sem se obrnila in stekla k očetu.
»Si ga dobila?« 
Potisnila sem razočaranje nekam globoko vase in komaj izdavila:
»Sem, samo lupina je bila, ose so vse pojedle.«
Očka me je razumevajoče pogledal in molčal, vpregel voz, me posedel na rjuho, polno slame, vzel vajeti v roke, sedel poleg in pognal konja.

Vso pot sva bila tiho, molk je povedal vse.

1 komentar:

  1. Čestitke!
    Žalostna, a lepa zgodbica.

    LP, Alenka

    OdgovoriIzbriši