Medgeneracijsko druženje se je glasil naslov prireditve v Godoviču. Scenaristka je bila gostiteljica Manja Plešnar. Odveč je bila skrb, da bo premalo poslušalcev ali pa premajhen odziv članov Literarnega društva Ris iz Idrije. Privabila nas je godoviška planota, ki postaja vse večje naselje zaradi obsežne ravninske prostranosti in neposredne bližine gozdov. Stanovanjske hiše rastejo kot gobe po dežju. Ljudje se vse bolj zavedajo, kako pomembna je narava, prostor za brezskrbno gibanje najmlajših in trimčkanje starejših. 

Dogajalo se je v torek, 5. junija, v telovadnici tamkajšnje osnovne šole in vrtca. Prostor je bil premajhen za vse, ki so si hoteli dogodek ogledati. Program je bil razgiban od začetka do konca. Kot naročen za telovadnico. Mlajši, še neobremenjeni otroci, so se razgibavali že takoj na začetku, starejši smo se jim pozneje pridružili. Kadar spregovori srce bi lahko poimenovali predstavo. V resnici so se odprla srca štirih generacij. Topel sprejem je doživel vsak izmed nastopajočih.

In kdo se je predstavil?

Otroci vrtca, skupina se imenuje Polonice. Pesmi so spremljale lutke in prisrčno oponašanje glasov živali. Vodili sta jih vzgojiteljici Ivica in Mojca. Mamica Natali je z njimi igrala.

Manjine osnovnošolke Maruša, Pia, Patricija B., Patricija L. in Lavra so imele odgovornejše delo. Pod njenim idejnim vodstvom so sestavile scenarij, ki je vključeval njihova sporočila, kratko igrico, solistično in skupinsko petje.

Sprehod skozi program je scenaristka prepustila Pavlini.

Risovci smo prišli od blizu in daleč. Iz Cerknega, Idrije, Godoviča, Ljubljane, Medvod in vse iz oddaljenih Beltincev.

Zavedajoč se, da bodo sodelovali otroci in bodo tudi med poslušalci, smo izbirali temu primerne tekste: pravljične, o živalih, ki jih imajo otroci tako radi, fantazijske in spomine na otroške dni in počitniške radosti. Izkoristili smo pripovedovalski in igralski talent, kdor ga pač ima. Nastopili so: Ana Balantič, Matej Cigale, Sabina Eržen, Ivana Gantar, Vladimir Kržišnik, Rafael Lapajne, Dare Likar, Roža Pečnik, Slavica Uršič in Anka Vončina.

Domači mladi glasbeniki Gorazd, Žiga in Marijan so dodobra ogreli vse prisotne z narodno zabavnimi skladbami. Udejanili so, kar je želela doseči scenaristka. Telovadnica je postala natančno to, čemur je namenjena. Štiri generacije so z med seboj prepletenimi rokami gibale in ob spremljavi glasbe prepevale pesem Mi se imamo radi. Glasbeniki so na željo poslušalcev zaigrali še več skladb, poslušalci pa telovadili s ploskanjem in razgibavanjem grl. Čudila sem se, da mlajše generacije še poznajo besedila narodnih pesmi. Če bi prostor dopuščal, bi nedvomno zaplesali.

Mislim, da lahko brez bojazni rečem v imenu vseh: Lepo je bilo.

Irena Cigale