Ta kotel, kot ga je pred našim
časom imenoval pisatelj Fran Milčinski, ki je bil v njem kot mladi sodniški pristav, da je eno samo
leno mehkužno ozračje in ga po dveh letih zapustil. V tem gnezdu na videz tako
zavarovanim pred svetom, a kljub temu tako plodnim, je včeraj razprla platnice
še ena knjiga.
»Pa do konca se ji ni
nič poznalo, kar padla je ven in se prismejala na svet.« Bi rekle babice. Njen
oče Dare Likar pa ponosen. Kaj ne,
saj poleg svojih sedmih že zelo odraslih punc, tokrat pestuje že drugo knjižno
zbirko kratkih zgodb. Kovaču, ki je
že itak dec, se je pridružila še Faca.
V šali doda, da je tako hitel s tole, ker se tudi v njegovem literarnem društvu
RIS vsi neznansko trudijo z izdajanjem
knjig. Bo že držalo saj ima že vsak drugi član na polici nekaj del.
Sprehod z Marinkom in ostalimi junaki skozi zapisano, je kot
pogled skozi kukalo v Daretovo življenje. Kot vsak pisec tudi on ne more skriti
koliko njega je med črkarijo. Nič ni fikcija, vse kar opisuje se dogaja nekje
na našem planetu, največ pa globoko v njem, okoli njega. Sam pravi, da se v
zgodbah najdejo tudi ljudje, ki jih ni nikoli poznal, o njih nič vedel.
Če se ustavim pri zgodbi
o štirih prijateljicah, ki vsaka goni svojo zgodbo in pristanejo pri svojih
dedcih. Hvale take in drugačne, dokler se oči ne upro v Njo.
»Ja, moj je pa ... tak
... kako bi rekla ... Pošten!« Zadrega
pri ostalih treh. Ko so odhajale, je Ona še zaklicala za njimi:
»Pa še to sem pozabila
... Pa zgodbe tudi piše!«
Verjetno je s to pripovedjo posegel v najbolj intimen košček
svoje biti.
Zgodbo Faca, ki je tudi naslovnica knjige je posvetil očetu.
Ko je usekal
možakarja, da je ta obležal med odpadnimi venci in uvelimi šopki, presenečen
kot le redkokdaj prej, takrat je stari res pretiraval. To res ni bilo potrebno.
Vendar pa, po drugi strani ... tak je bil. Ja naš ati je bil faca. Faca ... pa
pika!
Ob radovednosti, če razmišlja o romanu, mu je jezik zamigal,
da je pač nekje slišal, da je vendar težje napisati kratko zgodbo (smeh) in bo
pri tem verjetno ostal, ampak nikoli se ne ve.
Če se rad smeje, saj ob kitari, ki se pogosto tako dobro
počuti v njegovih rokah, je to pričakovati. Ne zanika, da ima tudi kakšen čuden
dan kot vsi. Smeje se pa rad.
Kako piše, ker ob tako številni družini ni bilo nikoli
tistega tihega mirnega kotička, v katerem lahko vsak pisatelj plede svoje
misli. Dare pravi, da kljub nenehnemu gibanju okoli njega nemoteno lahko klofa po računalniku. Glavca pač.
Da je res glavca in prijatelj, je pokazala slika prepolne
mestne galerije. Celo stojišča so bila, zasedena. Da bo vsak prijel v roke
knjigo in jo prebral na dušek, ni dvoma.
Zaželimo mu veselih uric pri pisanju in nič hudega, če
včasih z ošiljenim peresom, za Deca se itak spodobi, predvsem pa hvala ža še en
kristal na knjižni polici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar