Hura, Ravne so ''preživele'' Risinje!

Sobota, 22. junija je bila sladka kot se za pravo poletje spodobi. A bonbon, ki je ves dan žarel in se bohotil pod okriljem sončnih žarkov, je - a le za nekaj minut- zmotil dež, ki je pomočil tla in umil pregreto ozračje.
Prišli smo vsi, ki smo imeli čas, prekaljeni mački, ki so pot do domovanja Cigaletovih imeli že v malem prstu, so, logično, prehiteli mojo izgubljeno dušo, ki bi- če ne bi bilo Ivanine pomoči – še danes tavala ''malo desno, pa pri prvem ovinku levo, pa nekaj metrov navzdol'' in podobno, s čimer se soočamo, ko se prvič znajdemo v neznanih krajih.
Irena, vsa mila, nasmejana, z ognjem v očeh, nas je sprejela odprtih rok in Marko, ej, kdo bi si mislil, da si bomo ob njegovih kulinaričnih dobrotah še zvečer, ob vrnitvi domov, oblizovali prste!Uvodno kramljanje nas je potegnilo vase, minute so tekle, a je Irena rekla- stop!
Držimo se dnevnega reda!
Potem se nas je zbrala četica, ki jo je vodil Marko, poskočne takte pa dodajal gospod Sneg. Ne veste, kdo je to?
Kuža, kakopak.
Pot se je vila navzdol, proti globeli, kjer v vsem sijaju kraljuje kamnita miza. Če se uležeš nanjo, čutiš energijo. Bogve, od kod prihaja…?
Iz vesolja?
Se pretaka med drevesi, skozi katere se lovijo sončni žarki?

O tej mizi kroži nešteto zgodb, ena med njimi pa pravi, da so se bogovi nekoč razjezili nad vaščani Raven. Ti so se kar naprej prepirali med seboj in noben božji namig, naj se spravijo, ni pomagal. Bogovom je zmanjkalo potrpljenja. Mednje so zalučali največjo skalo, ki so jo našli. Medtem ko je letela po zraku, jo je ugledal pastirček, ki je v globeli pasel ovce. V trenutku se je zavedel, kaj bi se lahko zgodilo, če bi skala padla na vas. Dvignil je prst v zrak, upajoč, da bo kamnito gmoto lahko ujel. Gozdne vile so se ob pogledu na junaka, prijele za glavo, potem pa so izgovorile tri čarobne besede. Dečkov prst je okamenel le droben trenutek prej, preden je zadržal uničujočo skalo.

Res je potem pastirček ostal brez prsta, a nič ne de. Vaščani so izvedeli za njegov pogum in sklenili so, da ga postavijo za vladarja. Modro jim je vladal, dokler se njegova brada ni 9 x ovila okoli kamnite mize. Ko se je to zgodilo, se je naslonil nanjo in za zmeraj zaspal.

Morda- kdo ve- za njo spi še danes?

Čarobni kotiček, ki ima pridih pravljičnosti, bo potrebno še kdaj obiskati.

*

Medtem ko smo čakali na omamno dišeče dobrote, ki so se predajale ognju na žaru, so črički v travi za trenutek utihnili, mi pa smo posedli v polkrogu.

Kresno obarvan večer poezije se je namreč začenjal.

Irena je- kot gostiteljica- povedala nekaj uvodnih besed. Potem pa smo – drug za drugim- prebirali svoje pesmi: Ivana Gantar, Ana Balantič, Radica Pahor , Sabina Eržen, Slavica Uršič, Manja Plešnar, Milena Miklavčič.

Aha, kar vidim vas, kako mrščite čelo! 

Ste se že zbali, da sem na moški del pesniškega omizja pozabila?
Kje pa! Nisem.

Ne bi mogla! Res ne!
Kako bi mogla zgrešiti Vinkovo brenkanje na kitaro, pa Matejevo petje? 

Storila bi neodpustljiv greh.

Kaj naj še zapišem- tik ob koncu?

Z nepozabnim druženjem smo napolnili svoje duše, si obljubili- ob letu osorej- in se potem, ko so oblaki pričeli risati rdeče sledi za obzorjem, poslovili.


Milena Miklavčič