Planota kamor se tako radi zatekamo meščani, planota kjer rastejo dobri ljudje
in lastovke gnezdijo v hlevih, tja so se zatekli po pozitivno energijo in dobro voljo povabljeni upokojenci iz petih društev, iz Žiri, Gorenje vasi, Sovodenj, Cerknega in Idrije, ki je bila tokratna njihova gostiteljica.
Lepa številka, baje 200 zvestih članov, ki jih je privabil prijazen poletni dan in obljubljen pester kulturni program.
Kot se spodobi je za ogrevanje poskrbel Mešani pevski zbor upokojencev Idrija pod vodstvom zborovodje Ivana Rijavca iz znane glasbene družine Rijavcev, ki tudi ima vojskarske korenine.
Prva pesem, je bila uglašena na upokojensko himno NIMAM CAJTA,
druga pesem hrvaške izvora RUŽO CRVENA, katere avtorja sta Dubravko Šimek in Goran Mačužić in je nastala v letu 1997. Prvi zvajalec je bila klapa Agrameri, Klapa Sveti Juraj pa je to lirično balado zasejala širom sveta, katere besedilo:
"Ružo moja crvena, neubrana ljubavi, ti si bol jedina, suza moje mladosti",
se je še kako oprijela prav pevcev starejše generacije.
Tretja je iz ubranih grl privrela partizanska pesem POČIVA JEZERO V TIHOTI.
Namestnik župana Občine Idrija, gospod Bojan Režun je potem društvom namenil nekaj spodbudnih besed in zaželel prijeteno druženje.
Program so nadaljevali trije člani lit. društva RIS, ki so s svojimi pesmimi predstavili življenje v Idriji, dobo, ko so se po njenih rovih še potili rudarji.
Ivana Gantar je v sonet prelitih verzih obudila spomin na to, Kako so že none pesmi pisale, Vladimir Kržišnik se je v svoji pesnitvi v domačem narečju sprehodil po nekdanjih znamenitih idrijskih becirkih in Ana Balantič je s svojo balado Pogreznjenih stoletji dotaknila umiranja rudnika in razcveta novega mesta.
Pogled na življenje vojskarske planote so nam odkrile članice KUD Planika Vojsko, Ave Blaznik in Mojca Magajne. Ker sta priseljeni Vojskarici, sta vsaka v svojem narečju, prikazali nekaj resničnega doživetja krajanov in ga tako približale obiskovalcem.
Irena Hvala, idejna voditeljica, pa je s pristno vojskarsko govorico pomaknila planoto še bliže obiskovalčevemu srcu.
Vsem, očitno očaranim predsednikom prisotnih društev, je predsednik idrijskega društva upokojencev Ivan Šuligoj izročil simbolično darilo, uokvirjeno klekljano čipko karbidovke, delo članice društva upokojencev Idrija Anice Uršič.
Mešani pevski zbor je zaključil uradni del programa s pesmijo Vstajenje Primorske, ki ga je na harmoniki spremljal mladi umetnik Jernej Štremfelj.
Med prvimi takti vojskarskega ansambla Blisk je tudi nebo hotelo nekaj imeti od tega slavja. Kar nekaj časa se je kujalo tam nad bukvami, ker ga ni bil nihče željan povabiti medse in kmalu streslo nekaj svarilnih kapelj, toliko, da se bo vedelo. Nato se je za dobro uro umaknilo. Razpoloženja ljudi ni zmotilo niti drugo opozorilo. Potem se je nebo naveličalo in prepustilo veselo razpoloženje plesnim parom, ki so dobro brusili pete še dolgo v pozno popoldne. Da so ljudje prišli od daleč tudi zaradi kraja samega, se je videlo po skupinah, ki so prečesale vas in bližnje vzpetine.
Ta dan, pogled na triglavsko pogorje res ni bil tako veličasten kot v jasnini, pa vendar ...
Gost, po govorici sodeč, nekje iz cerkljanske strani, se je spominjal planote, ko je še s priljubljenim fičkom, ki je imel v rezervoarju samo še nekaj pljunkov goriva, iskal izhod iz labirinta zasneženih gozdnih cest.
"Nič se ne bojte, vi kar vozite, bom molila!" je prisedla starejša domačinka, mu kazala pot in goreča molitev je pomagala, da je vozilo zmoglo do cilja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar