DREJČEV BOŽIČ

Dreja je pravzaprav Andrej Potočnik, ampak če boste otroke, ki stanujejo v soseski ZELENI GAJ, vprašali kje stanuje Andrej Potočnik –noben od otrok ne bo vedel.

» Tu ne stanuje noben deček z imenom Andrej Potočnik,« bo hitel pojasnjevati deček petkih let, z rdečimi lasmi in z milijoni pegicami na obrazu in navihanimi zelenimi očmi. Sliši pa na ime Miha in otroci se bodo še kar naprej nemoteno igrali.

Če pa boste povprašali, kje stanuje Dreja, pa bodo vsi vedeli.

»Aja, Dreja! Tisti, ki ima pravo nogometno žogo in se že zna sam voziti na kolesu, pa že zna pravilno žvižgati, pa tako lepe in svetleče, modre  frnikole ima. Ja Dreja pa stanuje z mamico v rdečem bloku v drugem nadstropju, samo en blok naprej.« Hiti pojasnjevati rdečelasi Miha.

Da, v rdečem bloku v drugem nadstropju stanuje Dreja, deček modrih oči in svetlih las in prav na Božič  bo upihnil pet   – s  svojo mamico, ki jo ima zelo rad.  Njeni dolgi  svetli lasje tako lepo dišijo, ko ga objame. Pa njegova mamica zna speči tako dobre piškote in nič ni huda, če Dreja povabi vso skupino POHAJALČKOV iz vrtca  na palačinke ali če si umaže hlače, samo pacek mu reče in ga pouči, naj le malo bolj pazi nase, pa pravljice zna pripovedovati, da Dreja zvečer lažje zaspi.

Njegova mamica  ni i nikoli huda na Drejo, čeprav sejo drugi bojijo , saj je sodnica.

Pa ne da bi mislili, da Dreja nima očija. Seveda ga ima. Njegov oči – Mitja je in mnogo potuje po svetu in Dreji  pripoveduje zanimive zgodbe. Tudi očija ima Dreja zelo rad, tako zelo rad, kot mamico – oba ima enako rad.

Čeprav bo kmalu Božič in bo Dreja upihnil 5 svečk na torti, drobceno Drejčevo srčece teži velika žalost. Še lani je bilo tako lepo, razmišlja Drejčeva glavica. Z očkom sta okrasila novoletno jelko in postavila jaslice, mami pa je v kuhinji pekla čokoladno torto. Kako je dišalo iz kuhinje in kako je bilo vse tako lepo, razmišlja Drejček. Dreja ne razume odraslih. Skregajo se in potem v kovček naložijo stvari in kar grejo. Tako je storil Drejčev oči.

»Bodi pogumen in priden, moj junak,« mu je rekel, preden je odšel. Dreji je bilo hudo. Zelo hudo.

Tudi on in Miha iz vrtca se skregata, ker oba hočeta iste kocke, a največ za eno uro, dve in potem sta zopet najboljša prijatelja. Odrasli so pa tako čudni in jih Dreja ne more razumeti.

Letošnji Božič in Drejev rojstni dan pa bo brez očija. Nič več mu ne bo rekel –»junak moj« in ga dvignil visoko pod strop in zaželel vesel Božič in vse najboljše za rojstni dan

Da, res mu je pisal čestitko in poslal darilo, a Dreja si želi, da bi bilo spet tako, kot je bilo nekoč – vsi skupaj, mami, oči in on. O ko bi mu Božiček vrnil očija! Dreja bi dal vse igrače, pa sanke, žogo, tudi frnikolo in skozi okno žalostno gleda, kako naletava sneg.

Ana, Drejčeva mama hiti iz službe. Še v trgovino mora, po darilo za Drejo, pa na pošto. Kakšna gneča vsepovsod in še snežiti je začelo. Še sreča, da je dobila parkirno mesto za svojo corso.

Dreji je kupila slikanico – Dreja tako zelo rad barva, rokavice, šal in kapo mu je sama spletla. Babi bo vesela tople rute, dedi pa novih toplih copat. Za sebe si darila ni privoščila. Letos bom brez Božičnega darila, se je nehote in z žalostjo sprijaznila. Mitja jo je razvajal z darili, posebno s parfumi, ki jih je oboževala. Misel na Mitjo jo je zabolela. Ve, da ga nikoli ne bo prebolela, kako le, saj je bil njen fant že od gimnazijskih let in pozneje je postal njen mož in Drejčev očka.

2

Iz razmišljanja ko je prebudil tako želen glas, ki ga ne bo nikoli pozabila.

»Ana!«

Ne, saj ne more biti res. Srce ji je zadrhtelo. Obrnila se je in zagledala Mitjo.

»Mar ga je misel nanj prinesla od bog ve kje?« se je vprašala. Že je hotela v avto, ko jo je zopet poklical:

»Ana, počakaj«

Ana se je ustavila. Mitja se ji je približal.

»Ana«, je v zadregi pričel govor in ni bil videti srečen, je opazila Ana po njegovem upadlem licu in v njegovih lepih očeh ni bilo leska.

»Božič bo in Dreja bo praznoval rojstni dan, pa sem mislil….želim si, in razmišljal sem Ana,, želim biti z Drejo, pa tudi s teboj, Ana. Oprosti mi, Ana. Žal mi je za vse. Zaradi tebe in Dreje sem izprosil dopust. Veš, Anita…

Ana ga je prekinila. Ni hotela, da bi  nadaljeval. Vse mu je že zdavnaj oprostila in Anita je postala zanjo nepomembna preteklost, kajti ljubezen, ki jo še zmeraj čuti do Mitje je pregloboka in iskrena.

»Bi šla na kavo?« jo je Mitja plašno in proseče povabil.

»Bi,« mu je Ana presrečna privolila.

V kavarni sta bila v zadregi in molče pila vsak svojo kavo. Sproščen pogovor med njima nikakor ni stekel .Ana je  pogledala na uro in se zdrznila.

»Dreja me čaka.«

Mitja jo je gledal in se je ni upal vprašati, kar je Ana slutila, zato se je sama opogumila.

»Mitja, res. Božič bo jutri in Drejev rojstni dan. Dreja te bo vesel in….Tudi jaz te bom vesela, če prideš, če hočeš-zaradi Dreje.

»Seveda Ana. Seveda hočem in želim. Zaradi Dreje in tudi zaradi tebe, Ana. Veš jaz…storil sem veliko napako in te prizadel. Ana, mi lahko oprostiš?

»Jutri ob šesti uri,« ga je prekinila Ana. »Dreji ne bom nič povedala, naj bo zanj presenečenje.«

»Jutri ob šesti uri«, je ponovil Mitja in Ani se je zazdelo, da se mu je obraz zažarel in oči so se mu zasvetile. Je srečen, se je vprašala Ana.

Božični večer. Iz kuhinje tako lepo diši po piškotih in čokoladni torti. Mami je tako vesela. Ves dan si po tihem prepeva, razmišlja Dreja ob barvanju nove slikanice.

Šest je odbila, ko na vratih pozvoni.

»Dreja, boš šel odpret?«

Dreja uboga.

3

»Oči, oči, moj oči je prišel! Mami, oči je prišel«, je radostno zaklical Dreja.

»Junak moj, si pa zrasel!« ga pohvali oči in mu poda darilo.

Ana je vso to radost gledala iz kuhinje in bila sama srečna in oči so se ji napolnile s solzami.

»Darilo tudi zate Ana,« in ji izroči ličen majhen paket.

»Dreja, boš pogledal, kaj ti je prinesel Božiček. Kot poslušen deček, je ubogal svojega očija.

»Ne boš odvila?« je Mitja vprašal Ano.

»Seveda, oprosti.«

V  majhni lični embalaži je ovita v baržun ležala steklenica parfuma. Ne, Ana ne more verjeti.

»Tosca!« je radostno vzkliknila. Parfum Tosca je bilo prvo darilo, ki ga ji je Mitja poklonil.

»Le kje si ga dobil?«

»Težko ga je bilo dobiti, a za tebe sem se potrudil.«

»Mitja, hvala«

»Tudi ti boš dobil darilo. Na, odpri.

Mitja je odvil paket in se razveselil ročno izdelanega modrega pulija.

Dreja se je ves radosten hotel zahvaliti očiju za darilo, prinesel mu je vlak. Že je hotel vstopiti v dnevno sobo, ko je obstal. Kaj je videl! Oči in mamica se pogovarjata in nič nista videti sprta. Smejeta se in oči drži mamico za roko. Joj, poljubček ji daje, ne na lice, na ustnice.

Drejčevo srčece je neizmerno srečno.

Naslednje leto ima Dreja velike skrbi. Mamico so peljali v porodnišnico, kjer mu bo rodila bratca ali sestrico. Dreja ve, da otrok ne prinese štorklja  in tudi v trgovini se jih ne kupi. V trgovinah prodajajo kruh, mleko, čokolešnik,  zvečilne iz katerih narediš takoooo velike balone. E nikoli pa ni videl dojenčkov na policah.

»Če bo bratec, njemu  bo posodil žogo, tudi kolo. Kaj pa, če bo sestrica? No, če bo znala paziti, njej pa bo posodil frnikole..« globoko razmišlja Drejčeva glavica. A kaj se je zgodilo? Dreja je dobil bratca  in sestrico.  A ker je Dreja bistra glavica, je našel rešitev tudi za tako velik problem.

Če boste zašli v ZELENI GAJ, rdečelasega fantiča povprašali, kje stanuje Dreja, vam bo pegasti Miha povedal:

»Dreja pa ne stanuje več tu. Z očijem in mamico, pa bratcem in sestrico se je preselil v veliko hišo na koncu mesta.

In,  če Miho vprašaš:«Pa je Dreja tvoj prijatelj?« ti bo le-ta ponosno povedal:«Dreja je moj najboljši prijatelj!«

4

Pobrskal bo žepu in iz njega vzel veliko, modro frnikolo in ti jo ponosno pokazal.

Res,  veliko modro frnikolo pa ti lahko podari le najboljši prijatelj – kot je Dreja, ki je nekoč stanoval v ZELENNEM GAJU.