Literatura v kavarni

V ponedeljek, 20. 4. Je bila idrijska kavarna spet enkrat prizorišče literarnega, kulturnega dogodka. V organizaciji RIS-a se je tam dogajal literarni večer. Vodil ga je naš član Milan Jež, ki je prireditev vodil kot pogovor z dvema gostoma. Medse smo povabili Davorina Lenka, ki je s svojim romanom »Telesa v temi« v lanskem letu osvojil nagrado Kresnik in Tomaža Kosmača, ki je v lanskem letu svoji zbirki dodal šesto knjigo, roman »Sabina«. Milan je pogovor vodil dovolj spretno, zelo očitno je, da je v podobnih pogovorih dovolj izkušen in rutiniran, po drugi strani pa dovolj poljudno in preprosto, da je debata ostajala na sproščenem in ne preveč zahtevnem nivoju. Tudi sama gosta sta se izkazala kot dovolj močna in poglobljena sogovornika, predvsem pa sposobna tudi iskreno in brez dlake na jeziku povedati svoje mnenje, tudi drug o drugem, o pisanju, o stanju v založništvu, o bralni kulturi naših ljudi in podobnih stvareh. Na pomoč je priskočil bralec teksta obeh piscev, Pavle Fenjveši, za posebno glasbeno kuliso pa je s svojim duhovitim, ubranim nastopom dodal Šebreljski kvartet D Butls. Nekaj vprašanj so na koncu prispevali še obiskovalci, Milena Miklavčič pa nam je prebrala svojo pesem »Kdor bo tukaj umrl zadnji«, ki je zmagala na natečaju založbe Pivec. Vsekakor, lep, prijeten, uro in pol dolg, vsebine poln, večer, ki se je nadaljeval z obveznim druženjem in pogovoru z znanci, ljubitelji literature.

Bi si pa dovolil tukaj povedat oziroma dodati še nekaj, kar bom označil z opombo »čisto moje osebno mnenje«. Takšno dogajanje, kot sem se ga udeležil tokrat v kavarni je nekaj, kar se mi zdi nekako najbolj blizu tistemu, kar naj bi po mojem moralo biti delo literarnega društva, kot je RIS. Spoznavanje, razširjanje obzorij, druženje, spoznavanje ustvarjalnosti drugih in predstavljanje svojega dela drugim. Zato se mi zdi zelo žalostno, ko v takih primerih vidim prisotnih komaj nekaj naših članov (pa tudi zelo malo drugih ljudi) pa čeprav smo celo mi sami organizatorji dogodka.

Nimam namena modrovati in trkati na vest. Tudi sami smo doživljali zelo neprijetna presenečenja, ko smo s svojimi branjem gostovali in kdaj pa kdaj brali svoje tekste tako rekoč sami sebi (Velenje, Ig, Mokronog). Velikokrat je bilo očitno, da so prireditve namenjene same sebi oziroma, da morajo predvsem biti izpeljane, da zadostijo planiranemu programu nekega društva.

Glede tega sem govoril tudi s predsednico. Vsekakor je s svojo funkcijo, ki jo dosledno vestno in natančno opravlja, preko glave obremenjena. Na prireditvi pa to potem zgleda nekako tako, kot da je bil ves trud opažen s strani le treh ali petih ljudi, včasih pa še to ne.

Veliko je bilo ta večer govora o postmodernizmu, nerazumljivosti moderne literature, težavah v založništvu, privilegijev, celo korupcije pri državnem kulturnem koritu in podobnih stvareh. Vse naštete težave definitivno obstajajo, niti malo ne dvomim. Vendar nekaj obstaja še prej. Ustvarjalnost. Navdih. To so prvine, ki jih imamo ali jih nimamo. Potem nastajajo pesmi, zgodbe, knjige. Te pa niso v prvi vrsti klasične, realistične, moderne ali celo postmodernistične. V prvi vrsti so dobre ali pa niso dobre.

In šele po vsem tem pride najpomembnejše. Vse to skupaj potrebuje ljudi in sicer ljudi, ki jih literatura, poezije, proza ali kaj tretjega, zanima. Če bi ljudje šli več v knjižnice, če bi bolj čutili potrebo po duhovni hrani, če bi se z zanimanjem in veseljem udeleževali tako zanimivih večerov, kot je bil omenjeni, bi se vsi omenjeni problemi porazgubili in postali nepomembni.

Tako pa lahko jamramo nad nerazumljivostjo postmodernizma, moderne poezije, nad pristranskimi žirijami, nad premalo dogajanja na področju kulture in še marsičem.

Lahko pa tudi razmišljamo ali se sploh splača s čim ukvarjati, ali ima smisel sesti pred računalnik in pisati tekste in … ali je sploh potreba imeti društva?!

Tekst: Dare

Slike:  Ivana