BREZ TEBE

Literarnemu  društvu RIS prav gotovo še dolgo ne bo pošla sapa. Ker dober glas seže ... je vsako letu, kljub pred časom malenkostnemu osipu članstva, ponovno pridobilo, po njihovih prispevkih sodeč, kar nekaj odličnih piscev.

Tako se spet lahko pohvalimo z novim uspehom. Naša zadnja pridružena članica Ana Manfreda je te dni izdala svojo prvenko. Pesniško zbirko Brez tebe.

Zato smo 8. oktobra v dvorani  Goriške knjižnice Franceta Bevka na predstavitvi sodelovali tudi  RISovci. Naš član Milan Jež pisec narodnozabavnih besedil in kratkih zgodb, je vzel v roke niti tega večera. Rojen Trebušan je povabil Ženski pevski zbor Justin Kogoj iz Dolenje Trebuše, pod vodstvom Slavice Zanin, ki je z uvodno pesmijo Pod rožnato planino simbolno nakazal kje smo doma.

Prireditev je potekala v dveh sklopih in uvodno besedo pod vodstvom predsednice Ivane Gantar, ki je ob predstavitvi društva dodala nekaj utrinkov o preteklem življenju rudarjev v našem mestu. RISove članice, Mija Mariša, Dragica Čuk Novak in Ana Balantič pa smo z branjem svojih del utrle predstavitveno pot pesnici Ani Manfreda. Ker imamo v našem društvu tudi pevca in kitarista Vinka Tavčarja, nas je le ta presenetil s pesmijo, ki jo je napisal Milan Jež in uglasbil Darko Tušar. Pripoveduje o Melhiorci iz vasi Šebrelje, v idrijski zgodovini znani kontrabantarski ženski, ki se je kljub večkratnemu prijetju in mučnemu zasliševanju biričev, vedno izmuznila in do konca ubadala s tihotapljenjem živega srebra v tujino, kupljenega od ubožnih rudarjev, ki so kradli svojim izkoriščevalcem žlahtno kovino.

V tem delu smo slišali tudi pesem  Kdo sem, izpod peresa Ane Manfreda, ki jo je na priporočilo Milana Ježa uglasbil tolminski skladatelj in zborovodja Matej Kavčič. Pevke so jo pesnici v čast tokrat zapele prvič in presenečenje je bilo popolno. 

     V drugem delu večera se je ob voditelju Milanu Ježu na najbolj prisrčen način predstavila pesnica sama s pesmijo

        Oaza miru.

Ujeta med hribovje, Baška Grapa je tiha, ozka, a odprta do neba,

poštenost, skromnost, vraščeni sta v njena tla.

Z vrhov prijetno piha sveža sapa.

Njena odmaknjenost privlači me,

vselej neizmerno rada vračam se domov.

Šum Bače se preliva v šum gozdov, ko se preliva s kamni in hiti naprej.

Tam me nekoč je ljubil sin planin.

Mnogo spominov veže me na vas ob vznožju hriba.

Tam veter z juga bukve pripogiba,

kar pomnim, prečesava jih sredi strmin,

v zeleno valovanje jih prepleta.

Orkester ptic že zjutraj zaigra v pozdrav.

Dnevi prepolni so dišave pokošenih trav.

Noči me v mislih vrnejo v najlepša leta.

Na zemljevidu vas je pika, a zame je kot blagoslov bogov, oaza je miru.

Ko stopim pod domači krov, še vedno živa zgodba najina se me dotika.

     Ana Manfreda je bila rojena v Grahovem v Baški grapi. Sedaj že 40 let živi v Novi Gorici, kamor se je z družino preselila zaradi službe in šole. Otroci so odrasli, zato izkoristi svoj prosti čas za pisanje. To je rada počela že od nekdaj. Bolj intenzivno se je temu posvetila  ob upokojitvi, vendar so pesmi vedno ostajale le v predalu. Potem se je odločila in naredila izbor njej najbolj všečnih in jih dala najprej prebrati Milanu Ježu, ta pa pisatelju in tekstopiscu Ivanu Sivcu, ki je bil izredno navdušen in pripravljen napisati recenzijo in v njej zapiše takole:

"Na zunaj so videti pesmi začetniško skromne, v resnici pa je vsaka posebej kar morala privreti ob določenem trenutku iz dna duše na plan, da je dozorela v mnogih nočeh in dnevih, da je kar sama skočila v naročje vsem nam. Pesmi skrivajo v sebi veliko lepih obmorskih sanj, mehkega primorskega občutja in nas spominjajo tudi na konec, na nehanje, na smrt.

Ko se pozlati ruj,/ ko ugasnejo jesenske zvezde,/ ko kažipot ne kaže več naprej,/ ostanejo samo še spomini na dišeči rožmarin.

Anin pesniški pogled tako na koncu doleti nekaj svetlobe, žarkov sonca, nekaj sprijaznjenosti z resničnostjo s pomočjo katere gre človek lahko naprej, pa čeprav Brez tebe".

     Celotno zbirko je Ana posvetila pokojnemu možu. V pesmi je zlila vse tisto, kar je z izrečeno besedo težko povedati. Namreč nikoli nisi tako pogumen, da bi svoje težke trenutke delil še s kom. Bi te razumel?  Pesmi so najlažja izpoved.

Ko pa se neposredno dotakne sebe, pravi, da čustev ne smemo tajiti, se moramo izjokati. Zanjo je najlepše čustvo ljubezen in večkrat bi morali reči, "rad te imam". Dolgo je vedela, da izgublja moža, da ga hoče smrt zase. V nočeh brez sna se je izkričala na papir in vsakokrat ji je odleglo. To je bila zanjo nekakšna terapija, da je lažje prenašala njegovo odhajanje.

Ker je ljubezen najbolj žlahtno čustvo, so o tem vsi že napisali vse. Vendar so to občutja drugih in se jih ne da kopirati. Ona pač piše tako kot čuti sama. Kljub žalostnim trenutkom gleda na svet z optimizmom in življenje si lepša z drobnimi stvarmi. To je čutiti v besedilih in še doda, da mora misel najprej dozoreti, šele potem pesem dobi pravo sporočilno noto. Mora pa biti tudi iskrena.

Zato je tudi rdeča nit, ki se prepleta skozi pesmi, ljubezen, hrepenenje, tudi krik nemoči, obupa in ne nazadnje tudi upanja in optimizma, kar ga je v Ani danes vsekakor dovolj.

O notranjem zadoščenju pravi, da ko je čustvo prelito na papir, je potešena, čuti olajšanje, bolečina se umakne, pritisk popusti. Vse pesmi ima enako rada, saj so to njeni otroci. Karkoli je kdaj napisala, dogodek ali samo spomin, ve da je tisti trenutek tako čutila in naj tako tudi ostane.  Prenekateri bralci so ji zaupali, kako so se našli v njenih zapisih in nenadoma občutili podobnost z njeno usodo. Kot napiše v recenziji Ivan Sivec, da tukaj verjetno ne gre samo za lepo besedo, temveč za tisto pravo lepo besedo, ki se lahko dotakne vsakega človeka. Besedo, ob kateri večina ljudi začuti, da ni samo lepa, ampak tudi pristna, nezlagana, srčna.

Sama pravi, da bo, čeprav še nepoznana v literarnih krogih, pisala še naprej, za enako misleče ljudi, predvsem pa za svojo dušo. Doda še, da pesmi ni samo napisati, še veliko korakov je potrebnih, da potem nastane knjiga. Zadovoljna je, da sodeluje v Literarnem krožku za osebno rast, kjer ji veliko pomeni druženje in je prvič predstavila svoje pesmi, jih tudi objavila v dveh zbornikih. In ta večer smo ob njeni interpretaciji slišali kar nekaj njenega razmišljanja prelitega v pesmi.

     Kako pa je zašla v naše društvo RIS? Milan Jež, njen sokrajan jo je povabil na predstavitev našega lanskega zbornika Zaris v čas, v katerem je tudi on prvič sodeloval in takrat je spoznala predsednico Ivano Gantar, ki jo je prijazno in nevsiljivo povabila v naš krog. Brez premisleka je postala naša članica. V letošnjem  zborniku Zaris v čas bomo že brali njene čisto nove pesmi.

Milan Jež je že na začetku dejal, da je življenje sestavljeno iz vsakdanjikov in praznikov. Slednjih je manj, zato je lepo, da takšnega dodamo tudi sami, tako kot je to storila Ana Manfreda, ki je izdala pesniško zbirko Brez tebe in nam naredila iz sivega vsakdanjika lep praznik. Tako smo številčno občinstvo in RISovi literati pospremili Anino prvenko na dobro bralsko pot.

Za konec so nas pevke razveselile še s Slomškovo pesmijo Predice v priredbi Gustava Ipavca. Izid zbirke Brez tebe je ponovno zaokrožila zapeta pesem Kdo sem, ki je bila pripravljena prav za ta večer in jo je Ana Manfreda tokrat slišala prvič v glasbeni izvedbi.

"To so posebni občutki. Ne da se jih ubesediti. Izvedba me je očarala," je bila pesnica vidno ganjena.

     Mi pa dodajamo, da smo veseli, ker je ona postala del nas.

Ana Balantič