Urška 2011

21. in 22. oktobra se je v Slovenj Gradcu dogajal festival mlade literature Urška.
Osrednji element je bila seveda šesterica Finalistov - „Uršljanov”: Nina Bizjak, Matej Cigale, Janez Grm, Janko Keček, Tatjana Knapp in Maja Turkovič. Po začetnem pozdravu so nas najprej dobili v roke Slovenjgraški srednješolci. Ker so bila srečanja ločena, ne morem veliko povedati o drugih. Začeli smo z literaturo, pisanjem in horoskopom, kasneje pa smo zatavali v nekoliko sproščenejše vode filmske produkcije. Kot je dolžnost starejšega, izkušenega moža, sem jim seveda moral ponuditi tudi nekaj življenjskih nasvetov. Nemara njihova profesorica ni preveč jezna? Z moje strani je bil pogovor zabaven in sproščen. Upam, da je bil prav tak tudi za poslušalce. Ti so me nagradili z risbami. Menda so imeli pripravljene tudi barvne ilustracije. Grešni kozel je bila avtorica, ki je zbolela. Če ji duša da, bi jih z veseljem videl.
Po štiri urnem premoru, program je očitno sestavljala oseba, ki je odgovorna tudi za urnike na fakulteti, je bil čas za predstavitev novih knjig, ki so jih izdali pri Mentorju. To sta bili Jedci lanskih zmagovalcev Urške Sergeja Harlamova in Pri mojstru na čaju, Gorana Gluvića. Poleg njiju je bil predstavljen tudi rezultat prevajalne šole JSKD, Ljubezenske in šaljive slike al fresco izpod peresa Jose Luis Alonso de Santos. S svoje strani sem bil presenečen nad maloštevilno udeležbo. Verjetno bodo avtorji deležni številčnejšega poslušalstva v domačem revirju. Opazil pa sem nekaj televizijskih kamer. Tako je vsaj v duhu predstavitev videl ves svet.
Ob sedmih se je začela osrednja prireditev. Finalisti smo se, vsaj kar se mojih oči tiče, dobro držali. Nihče ni kazal pravih znakov nervoze, kljub temu, da so nas poizkušali prepričati v to. Publike je bilo tu več. Pa tudi kamer. Zelo dobro.
O avtorjih se ni izgubljalo besed, saj smo tekmovali s svojimi deli. Za vsakega so njegovo delo najprej interpretirale plesalke. Sporočilnost njihovega plesa je presegala moj skromni razum. Morda sem bil na napačnem koncu dogajanja. Če si na odru, imaš gotovo drugačno sliko kakor gledalci. Priznam, da so me ob zvijanju teles bolele vse kosti. Sledila je interpretacija naših besedil. Pisatelji smo bili deležni vživete, skoraj zaigrane predstavitve. Pa tudi pesniki so imeli svojo. Izjema je bila Nina Bizjak, ki je zaradi svoje dvojne vloge (šola se v Slovenj Gradcu) interpretirala svoja besedila. Priznala je, da je v svojem ekshibicionističnem nastopu uživala. Upam, da jo bomo še videli na odru. Potem je, iz mojega zornega kota, prišlo do največje nepoštenosti na festivalu. Po eno delo vsakega pesnika je bilo uglasbeno! Mislim, da je podlo, da pesniki dobijo komad, prozaisti pa ne. Organizatorjem sporočam, da sem užaljen. Saj vem, da proze ne moreš uglasbiti, a to je slab izgovor.
Da bi vse skupaj še nekoliko zavlekli, so podelili nagrado za najboljšo samozaložniško knjigo. Ana Balantič je nagrado prejela za svojo spominsko prozo Moja Poletja, Dragomila Šeško pa za pesniško zbirko Krog.
Naslednji dan ... Ah, da seveda. Pozabil sem omeniti. Zmagovalec Urške je bil Janez Grm. „Veš, saj je tudi Koseski premagal Prešerna na vseh natečajih,” je smeje se pripomnila Tatjana Knapp, ko je zmagovalcu stisnila roko. Ta je bil nekoliko presenečen nad priznanjem. V roke so mu potisnili uokvirjeno grafiko lastovke. „Zmagal sem na Urški 2011. Dokaz? Lastovka..?” No, nekoliko se je potolažil, ko je bil obveščen, da se je pojavil na Odmevih. Čestitamo. Naslednji dan smo se soočili z našo selektorico, Vida Mokrin-Pauer. Srčno gospo. Upam, da je bilo njeno predavanje prisotnim zanimivo. Bilo je oddaljeno od običajne literarne delavnice, kolikor je le mogoče. Imel sem nekoliko smole, saj sem vse povedano že poznal. Tako nisem najboljši ocenjevalec, koliko so odnesli drugi poslušalci. Drugi del delavnice pa je bil posvečen navdihu, kjer smo imeli glavno besedo poslušalci.