Moja(Anina) poletja na Skomarju

Skomarska hiša na Zreškem Pohorju je namenjena kulturi. Kakšne lepe številke so mi bile tokrat namenjene, ko me je KUD VLADKO MOHORIČ ZREČE povabilo na 111 literarni večer. Na 28., ki je bil 27. 9. leta 2003. sem sodelovala prvič. Natanko po 9. letih in dveh dneh sem se 29. 9.  2012. predstavila že tretjič, tokrat s  knjigo Moja poletja, ki je stara natanko 2 leti. Ob 19. uri je padel prvi kader literarnega večera. Kakšna pravljična števila!

Majda Labotar, voditeljica prireditve, jim je v več kot dvestoletni leseni kmečki hiši, s skrbno izbranim besedilom dodala še mističen pridih.   

Včasih je družina zvečer posedla okoli peči, pod bogkovim kotom za mizo pa so jim vandrovci, ki so se potikali po svetu in vedeli mnogo tega, pripovedovali zgodbe. Odprta usta in duše so srkala vase nenavadnosti.

Nič drugače ni bilo ta večer. S prijateljico Francko Čuk, članico Zelenih oblakov iz Logatca, sva nekaj tistega, kar v sebi nosi moja knjiga pod budnim očesom Njega nad sabo, prebirali številnim poslušalcem, veliko sem jih videla prvič, ki so se stiskali, seveda času primerno še k hladni peči in onim lepo posedenim po izbi. Le tu in tam je zmotil tišino kakšen nasmeh, vzdih in sramežljiv poteg pod vekami.  

Franckina vnukinja Klara Štempihar na saksofonu in njen brat Oskar na frulici pa sta z glasbeno nitko šivala naše besede.

Svoje je na koncu dodal tudi Martin Mrzdovnik, krivec, da še vedno živijo Skomarski večeri,  ki nas je popeljal skozi zgodovino društva in hiše. Zaobšel ni niti Pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika in dodal:

"Naša Ana Balantič mu je čisto podobna. Kot je on, tudi ona povsod raznaša svoje pesmi in ne neha s pisanjem. Zdaj ti pa že lahko rečem naša?" me je pobožal z besedami. Po 16. letih prihajanja na ta del Pohorja. Sem že verjetno res njihova.

Ne smem pozabiti tradicionalnega tretjega dela večera, ki se je tokrat zavlekel že proti enajsti uri. On nad nami je takrat verjetno zamižal, ko je Martinova žena bliskovito pospravila z mize vso literaturo in jo zamenjala za kulinarično bogastvo. Najprej je pečena svinjska glava izgubila svojo slastno privlačnost, počasi tudi ostale sladkosti, le jeziki so pridobili na kakovosti, za kar je skrbel rujni Štajerc.

Tiste iz oddaljene Primorske nas je potem sprejela k nočnemu počitku kar Arbajterjeva hiša gostoljubja.

Pa nasvidenje prijazno Zreško Pohorje do naslednjega večera, ki bo že čez en mesec.

Vaša ANA  BALANTIČ 

Metki Lampret pa hvala za naslov mojega večera:

IZIDOR, OVČICE, PESMI IN ZGODBE

Več slik na Anini Spletni strani Modra Srebrnina