Tisti, ki rabimo še veliko pik na i v našem pisanju, smo se, tokrat že drugič srečali s Cvetko Bevc, pisateljico, pesnico, scenaristko in muziologinja. Sama pravi, da je multipraktik.
Ker nikoli ne bomo imeli niti približno vsega tega kar imajo s svojo kilometrino mentorji, so še kako dobrodošla taka srečanja.
Kaj pa je sedem ur napenjanja možganov. Saj nas je neumorna mentorica z nauki, zanimivimi nasveti, praktičnimi vajami in izčiščevanjem naših besedil, ves čas držala v pripravljenosti. V naše glave se je nateklo toliko napotkov, da bo doma popravkov in obdelovanja že zapisanega za malo morje. Seveda za tiste, ki smo njeno kritiko vzeli za sveto. Kajpak za to, saj bodo oni naši prvi bralci. In pisati za bralca takega in drugačnega zahteva samodisciplino in samokritiko, ki ti jo lahko vcepi samo dober mentor, če ga hočeš upoštevati. Da pa je ta dober, zaznaš po tem, da ti upa skritizirati, zate tako v nebo vpijoče in oh in sploh odlično besedilo, v katerem se kopaš predno stopiš pred obličje strogega sodnika.
Udeleženci literarne delavnice smo bili: Radica Pahor, Slavica Uršič, Ivana Gantar, Manja Plešnar, Alenka Mihorič, Danaja in Kristina Lampe, Vladimir Kržišnik in Ana Balantič.
Dan prej, v soboto, 16. novembra, smo se na povabilo JSKD Tolmin Vladimir Kržišnik, Alenka Mihorič, Ana Balantič, Lilijana Homovec in člani posoško-beneško-rezijanskega lit. društva PO BE RE udeležili literarne delavnice v predverju tamkajšnje kinodvorane. Z mentorjem Davidom Bandljem, pesnikom, literarnim zgodovinarjem, zborovodjem in profesorjem na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici smo pilili svoje literarne prispevke.
Nekateri ste tako zagnani, da si že zato zaslužite posebno mesto. Brez dvoma ste veliko odnesli in pisanje bo še boljše. Tako delo je naporno, zahteva kondicijo in mirne živce. Želim vam, da b ivaš trud obrodil še žlahtnejše sadove.
OdgovoriIzbrišiIrena
Me je kar sram, ker sem zadnje čase prava cokla. Vse pohvale vsem, ki ste pridni in se učite in ustvarjate
OdgovoriIzbrišiDragica, nobena cokla nisi. Članstvo v našem društvu nikogar k ničemer ne sili. Vsak se projektom pridruži povsem iz lastnih vzgibov in potreb.
OdgovoriIzbrišiSama sem takšne narave, da bi bila rada povsod. Včasih se mi zdi škoda, da se ne morm malce razmnožiti, saj je toliko lepih stvari, ki mora mimo mene. In vidim, da nisem osamljena. Čas pa vedno teče dalje in nove priložnosti se z njim vračajo.
Lep pozdrav vsem,
Ivana
Hvala za vzpodbudo, imam krizo, kolumno še skrpam, druge stvari pa se mi nabirajo
OdgovoriIzbriši