Predstavitev Anine pete knjige - Odrezana sreča

Še na nobeno knjigo nisem tako težko čakala kot ravno na to, zadnjo, ki jo je napisala Ana Balantič. Iz različnih pogovorov, ki sva jih imeli še v času rojevanja le-te, sem sklepala, da povsem naključno piševa o podobnih stvareh, le da je ona dala svojim usodam prava imena in priimke. Moje zgodbe, ki so se - v nasprotju z Aninimi - skrile v anonimnosti, pa so prav zategadelj, če ponovim za Ivano Slamičevo, precej bolj ''grozne'' kot te v Odrezani sreči.

Povsem človeško je, da me je zato zelo radovedno zanimalo, kako daleč si je Ana drznila stopiti in koliko intimnega in ''prepovedanega''se bo bralcem ponudilo iz njenih zapisov.

Veselilo me je, ker se je Ana oprla na ustno izročilo, ki ga marsikdaj boleče pogrešam tudi pri uradnih raziskovalcih naše preteklosti. Nek povprečen bralec, ki mu ni toliko mar za strogo postavljene letnice, se bo ob Aninem pisanju navdušeno zakopal med strani, kajti iz zgodb bo o zgodovini Idrije razbral dosti več, kot iz kakšnih drugih, zgolj suhoparnih podatkov.

V pesmi, ki jo je dodala nekje proti koncu knjige, je zapisala, da ''za človekom pa je vedno sled''. Globoko se strinjam s to mislijo, še toliko bolj, ker so junaki iz knjige zaživeli tudi pred mojimi očmi!

Tako kot v Žireh, tako tudi v Idriji med ljudmi živijo zgodbe, ki so se vrsto let prenašale iz roda v rod, žal je prav zadnje čase takšnih (če izvzamem Ano), ki bi se jim zdelo vredno, da jim prisluhnejo, vedno manj. Mladi so pogosto prepričani, da je vse, kar je kaj vrednega, že ''itak na internetu'', bližnji pa so prenašalce zgodb običajno že siti, saj so njihova pripovedovanja slišali več kot neštetokrat.

Prav zaradi copy-paste-ov je marsikateri sodoben človek - v nasprotju z Ano, postal len in zanikrn, saj se mu zdi škoda časa sedeti in poslušati, nakar slišano še prenašati na papir (ekran).

Družine (kraji, narodi…), ki nimajo zgodb, so pusti in prazni, kot da ne bi imeli preteklosti, duše. Slovenci smo sploh znani po tem, da bi lastne prednike najraje očistili vseh grehov ter jih zavili v celofan. Kot da včasih niso lezli pod tuje rjuhe, preklinjali, varali, sovražili …

Ponekod se ljudje bojijo, češ, kaj bodo pa rekli naši zanamci, če bodo slišali, da so bili tisti pred nami tudi faulasti.

Nič hudega, verjemite, če so bili ''vseh muh polni''!

Zavedati se moramo, da je novodobni rek, ki pravi, da ''pridne punce nikoli ne pridejo v nebesa'', še kako resničen tudi v prenesenem pomenu:če bi bili predniki zgolj in samo pozitivni in takšni, brez napak, potem bi bilo pisanje o njihovem življenju nadvse pusto in dolgočasno.

Idrija, ki so ji s tistim nagravžno in skrajno brezosebno preurejenim glavnim trgom nekako odvzeli obraz, se mi zdi, da ga z Anino knjigo ponovno dobiva nazaj. Če ne drugače, pa vsaj po intimni plati.

Morda bodo občinski uradniki kdaj zmogli toliko poguma in bodo med dolgočasnim tlakom posadili kakšno drevo, dodali klop'ce in srčno si želim, da bi na njih Idrijčani posedali z Anino knjigo, ter si predstavljali glavne junake, ki oživijo in se ponovno znajdejo med ozkimi uličicami in visokimi hišami s svojimi bremeni, usodami in prekletstvi.

Mimogrede: zlata vreden je tudi narečni seznam, ki ga je dodala knjigi, v njem je moč najti besede, ki jih sodobne generacije skorajda ne poznajo več.

Naj za konec dodam še nekaj besed o literarnem večeru v knjižnici, ki še zdaleč ni bil ''klasičen'', kakršnih smo navajeni. Voditeljica večera Ivana Slamič, ki je bila obenem tudi lektorica in recenzorka knjige, mu je dodala žmohtnost in globino, ki jo ob takšnih priložnostih strašno pogrešamo.

Anino pisanje nam je položila v dlani, srce in ušesa na način, da smo zadrževali dih, kajti vse, kar je bilo povedano, je imelo smisel, obenem pa je bilo tudi sladko vabilo tistim, ki knjige še niso prebrali, naj to nemudoma storijo.

Še misel za konec: knjige, kot je Anina, ki so na nek način tudi domoznanske, bi morale imeti v slovenski literaturi posebno, bolj odmevno in spoštovano mesto. Rojevajo se sicer domala povsod - od Prekmurja do Obale -, a žal, pogosto le v samozaložništvu. Bojim se, da se tisti, ki se do njih obnašajo mačehovsko, sploh ne zavedajo, da so te knjige večne, ker so - pa naj obračamo misel kakorkoli že - del nas, naše preteklosti, za katero ni nujno, da jo ravno ljubimo, prav pa je, da se - če nam je gradivo že na voljo - z njo seznanjamo in jo globoko spoštujemo. Kajti le na tak način - preko entuziastov Aninega kova - bo zavedanje, da so bili tudi predniki iz mesa in krvi, z vrlinami in napakami, dalo našemu bivanju tod in sedaj, povsem drug pomen, zlasti pa bolj prizemljen.

Napisala: Milena Miklavčič
Slike: Vladimir Kržišnik