V vaša svetišča vstopam
odeta v plašč neznanega,
skozi dlani,
ki niso v zlat papir zavite,
izcejam svoj obraz
in tiho vam blebečem:
Povejte mi, kdo sem.
Moje pesmi so doma v meni, sprehajajo se po ulicah našega mesta,
zavijejo v otroške sanje in odrasli svet, hrepenijo po nemogočem.
Srečale so me razmeroma pozno, v presledku tega časa, sedaj pa mi ne dajo miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar