Pomlad leta 1975. V sobi števila devet v bolnici Valdoltri. Ob vsakodnevnem pogledu in pogovoru z morjem je iz mene privrelo čustvo, ki sem ga prvič zlila na papir v obliki poezije.
Skoraj več kot desetletje so iz mene vrele pesmi.
Sedaj rabijo več časa, da se kuhajo v meni, predeno prilije kakšna pesem na plan.
Ustvarjalna literatura in gledališče mi odpirata poti, na katerih droben žarek sonca sveti.
Zato naj živijo Risi in Zeleni oblaki, da se zatekam v lepe trenutke, ki dajejo mi moč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar