Prosim, imejte potrpljenje z menoj. Kajti trenutno sem, kot kakšna visoko aktualna znanstvena revija, ki vsak dan znova podre stare in postavi nove hipoteze. Včasih se počutim tako izgubljena in zdivjana, da je že prav tragikomično in takrat ponavadi veliko pišem. Da najdem nazaj pot, k sebi. Da se znova spoznam in zagledam. Vedno v drugačni luči. Barve se menjajo, vzorci na mojem obrazu se prelivajo in besede so včasih trde ali mehke, ampak zato mi ni pretirano mar, saj ljubim to mojo nepredvidljivost in nepoznavanje same sebe. Dokler je tako, sem lahko mirna. Dokler je tako, vsak dan spoznam nekaj novega o sebi. In vsako spoznanje je dobro spoznanje.
Moje življenje najrajši mariniram v velikah količinah branja, še večjih količinah čaja in ogromnih količinah ustvarjanja, s čemer ciljam predvsem na pesnenje, slikanje, igranje in ples. To marinado, če se smem izražati abstraktno, rada začinim z neskončnimi sprehodi po gozdu, početju raznih čudaških, a zanimivih stvari, kuhanjem in raziskovanjem ved, ki se jih v šoli na srečo, ne učimo. Mrzim vse pretirano obvezujoče, omejujoče in resne reči, saj sem izjemno nedisciplinirana, lena in preveč ljubim svobodo in umetnost in ustvarjalnost v njihovem čistem bistvu. A ne razumite me napak. Izjemno rada se namreč tudi resno učim in izobražujem, ampak to je delikatna stvar.
Glede na to, da že vsa leta, odkar pomnim, praznujem rojstni dan 1. septembra, sklepam, da sem bila leta 1995 takrat tudi rojena. Čeprav se mi je vedno zdelo zanimivo premišljevati, da to ni res … Rada premišljujem o čisto samoumevnih stvareh v mojem življenju in jih delam zapletene, skrivnostne, posebne in nenavadne. Mislim, da se lepota in bogatost življenja skriva prav v teh. Tako je vse skupaj nekakšna skrivnostna igra, ki me spravlja v smeh in mi daje občutek posebne zavednosti in sreče, ko raziskujem njene figure in pravila in … Kaj? Se vi nikoli ne vprašate, če so noge pod vami, res vaše?
Ni komentarjev:
Objavite komentar